Arhiv za Oktober, 2011

_

Nedelja, Oktober 30th, 2011

Malo praznovanja, buča na balkonu, krasen šop vrtnic od fotra, jutri pa večer v dvoje v družbi najboljših prijateljev.

Luštno mi je. :D

  • Share/Bookmark

Brez reda o redu, ljubezni in zaupanju

Sobota, Oktober 29th, 2011

Globoka jesen je že in občasno zunaj že malo turobno in pusto. Če gledaš z drugimi očmi, je tudi lepo pisano in romantično. Kakor kakšen dan. Odkar sem odkrila ene fine vitamine in nisem več tako utrujena, je tud jesen zame precej lepša, priznam.

Nocoj bi rada napisala nekaj o tem, kako zelo znam šele zadnja leta cenit svoje starše. Vedno bolj. Vedno sta se postavila za nas. Se spominim, kolikokrat. In vedno se je slej ko prej obrestovalo. Že v osnovni šoli, recimo, ko smo zaključevali in so nas začeli strašit s sprejemnimi izpiti za na srednjo šolo, takrat komaj štirinajst-/petnajstletne smrkavce, koliko jih je podleglo takrat. Ok, eni iz drugih razlogov, na primer čimprejšnje finančne samostojnosti, veliko pa iz strahu, kaj, če jim spodleti na sprejemcih, so se raztepli po raznih poklicnih šolah. Jst sem pogumno šla na sprejemne. In mi je sfalilo za eno piko. In je šla mami v šolo vprašat, če se res nič ne da narest pa so me dali na čakalno listo. In sprejeli, ko je nekdo šel drugam. In sem šla delat klasično glimnazijo z latinščino, pred katero so me takrat tako strašili. Jo z lahkoto zaključila z dobrim uspehom. Potem so prišli sprejemci za na faks. Primerjalna književnost, nemščina, slovenščina. Drugo zame ni prišlo v poštev. Spet sem se tresla na sprejemnih in spet mi je spodletelo za eno piko. Pa sem šla drugo leto še enkrat. In bila sprejeta. Potem je bil en profesor v prvem letniku, ki me ni spustil naprej. Dve leti me je metal na izpitu, pa zaradi fotrove spodbude ‘ali boš odnehala ti ali pa on’, nisem obupala. In v osmo naredila, se napila in šla naprej. Do diplome. Psihologinja je že v osnovni šoli klicala mojo mamo tudi, da naj za božjo voljo brata nikar ne hodita na program z maturo, ker ga nikoli ne bosta končala. Pa je rekla takrat moja zlata mama ‘mi boste rekli, da vi, ki imate tukaj štiristo otrok, moja sinova bolje poznate od mene?’ in s tem zaključila debato. In sta maturirala in kasneje še brez težav diplomirala.

Kaj hočem povedat? Da moramo starši verjet v svoje otroke. Moja tamala je bila prejšnji teden stara tri leta in v prihodnosti nas čaka ‘pregled’ pri psihologu, ki je v tej starosti obvezen. Že kar vidim, kako jih bom poslušala, ker je še v plenicah, ker malo slabše govori, ker … Ampak že zdele vem, da se ne bom pustila zmotit. Verjamem, da se bo vse to uredilo samo od sebe. Kot je moja pokojna babi, naj v miru počiva, že davno nazaj govorila še moji mami: še vsi so shodili, še vsi spregovorili, še vsi šli ven s plenic. In tako naj bo. Vse, ko bo čas.

Za svojimi stališči in načeli trdno stojim in se pri vzgoji držim formule red in ljubezen. Pri nas imamo red, pri nas gresta otroka spat enkrat ob pol enajstih dopoldne in potem zvečer ob osmih. Brez težav in vedno, ne glede na to, če sem doma jst ali ju pazi varuška. In že zdajle vem, da si bom jutri čez opoldne spet lahko fino odpočila, ker bo mir. In da se bom zvečer ob pol devetih lahko mirno sesula v posteljo, če bo potrebno, katerikoli dan, ker tako pač bo. Ta red ni bil poceni. Je plod včasih tudi malo ubijajoče rutine, ki pa se je izkazala za plodno, predvsem pa sem mnenja, da se otroci ob določeni rutini počutijo bolj varne in da jim paše, če vedo, kaj se bo dogajalo. Vedno bo mleku in risanki ob pol sedmih sledilo kopanje itd. Ne rečem, kakšen dan pride kaj drugače, jasno, ampak načeloma ne. In občutek varnosti je ključen. Da otrok čuti, da če mi da roko, da gre z mano lahko na konec sveta, pa bo vse v redu. In pri nas imamo ljubezen. Znamo se stiskat, objemat, smejat. Znamo se tud skregat, ampak se hitro pomirimo in si damo lupčka.

Itak, da pridejo tud sitni dnevi, ko imaš vsega čez glavo in bi bil najraje nekje daleč na beli mivki. Popolnoma sam. Ampak to je normalno, ane. Povem tamali, da imam slab dan in najbrž me ne razume. Ji pa vseeno povem. Povem ji tud, da jo imam vseeno rada, tud če polije sok po tleh in če sem tisti hip huda. In si domišljam, da me razume. Saj je vseeno, tudi če me ne. Enkrat me bo. Vse ji povem. Vedno pa zraven tud to, da jo imam rada. Tud sinetu, čeprav je še zelo majhen.

In lohk se mi stokrat reče, da sem zajebana zaščitniška mama, svojima otrokoma nameravam stat ob strani vedno, ko me bosta potrebovala. Nikoli se ne bom pustila prestrašit raznoraznim psihologom in ostalim svetovalcem, ker oni imajo opravit z maso, z ogromno cifro, življenji mojih otrok pa sta točno določeni ti dve. In z njima se ne bom pustila igrat. Si pustim svetovat, ne pustim pa ključno odločat. In če bo hčerkica nekoč rekla, da hoče bit slikarka, upam, da bom zmogla tolk moči, da ji bom rekla – bodi. Ker za take stvari so res potrebna jajca. Mene niso nikol silili it na ekonomijo ali pa na pravo, samo zato, da bom nekoč lažje dobila službo (no, če je to sploh res). Podprli so me pri izbiri te moje književnosti, mami je rekla, ti si pač boem, ti ne boš srečna nikjer drugje. In če me danes kdo vpraša, bi šla še enkrat na isto gimnazijo z latinščino, ki je bila na koncu odlična odskočna deska pri učenju drugih tujih jezikov. Brez težav sem se mimogrde naučila še italijanščine in francoščine. In ja, še enkrat bi izbrala isti študij, ker me je tako neznansko osrečil. Je res, da ne delam ravno v svojem fohu, ampak, koliko diplomantov drugih faksov pa? In koliko bi jih šlo danes z veseljem še enkrat študirat isto?

Časi mnogih preizkušenj so še pred vrati in zelo si želim, da bi bila dovolj samozavestna, da bom znala pustit otrokoma bit to, kar sta, in ju pri njunih odločitvah, četudi vse gotovo ne bodo po moji volji, po najboljših močeh podpirat. Da jima bom znala vsaj svetovat in da mi bosta zaupala. In tudi njiju vzgojit v samozavestna posameznika, ki se ne bosta ustrašila zbiranja pik za maturo ali pa sprejemnih, ne vem, kaj bo takrat. Da bosta šla pogumno naprej in verjela vase. Svojima staršema sem zelo hvaležna, da sta znala in zmogla. Upam, da sem se od njiju česa naučila tud jst. Močno upam.

Nočko.

  • Share/Bookmark

You get what you give. Ampak ne vedno.

Ponedeljek, Oktober 24th, 2011

Globoko spoštujem ljudi, kot sta dva moja znanca, eden je pretekel 42-kilometrski maraton v treh urah in petnajst minut, druga pa je pred tremi dnevi doktorirala, včeraj pa pretekla tud 21-kilometrski mataron v dveh urah in dvainpetdesetih minutah. Brez velikih besed in bombastičnih napovedi. Taki ljudje so mi všeč in so moj vzor. Ne pa tisto, ko se celo leto nekaj napoveduje, na koncu pa scaga. Rispekt in še enkrat čestitke obema, Mateju in Nini.

Kar se mojega športnega udejstvovanja tiče, ne kaže nič kaj dobro in to me blazno nervira. S kilo, ki mi je ostala od nosečnosti, ne smem športat, operacija pride pa v poštev šele, ko si bom za okrevanje lahko privoščila 3-mesečni odmor od dvigovanja več kot dveh kil. Kar bo … Khem, čez par let??? Poleg tega so mi našli še žolčne kamne, in sicer niti ne tako nedolžne zadevice; en kamen je menda velik dva cm, ostali ‘drobiž’ pa okrog štiri mm vsak. Zdravnik se je čudil, kako da še nisem imela nobenega napada. Očitno so se kamni dobro vgnezdili in niso kakšni razigrani rolling stonesi. Ta velik je Mick :cool: . Je pa vse skupaj sitno, ker dejansko gre za tempirano bombo in operacija nekje v prihodnosti je pravzaprav neizbežna.

V petek sem dobila vročino. Ustrašila sem se, da bom zbolela, ampak na koncu se je izkazalo, da sem bila samo tako utrujena. Smo se pa oborožili z vitamini in upam, da srečno preguramo zimo. V soboto smo praznovali. Mali sine-maline je tudi uradno postal malček in sestrica mu je upihnila prvo svečko. Zdaj smo v pričakovanju njenega 3. rojstnega dneva, ki bo že v sredo. Ob takih trenutkih si ne morem kaj, da se ne bi živo spominjala dogodkov izpred treh in enega leta. Kako mi je prvič odtekla voda in kako sva hitela še zadnjič sama od doma, in kako težko sem šla drugič od doma, ko so mi zjutraj dali tabletko za sprožitev poroda, potem pa sem, preplavljena s hormoni, čakala do pregleda ob treh popoldne, ko je zdravnica zavpila – vi greste takoj dol rodit, a ne čutite popadkov?? Dve uri zatem sem v naročju že stiskala sinka.

Nekje med vsakodnevno rutino in mini lepimi prebliski, ki delajo lajf poln, sva se znajdla tud v dilemi, kupit tisto novo stanovanje ali ne. Zelo si želim malo več prostora, da lahko normalno raztegnem stojalo za perilo, da bi lahko imela sušilca, da bi tamala dva imela vsak svojo sobo. Kolebava in preračunavava, kako bi nama zneslo s krediti, kakšni bi bili obroki, kaj bi si potem sploh še lahko privoščili. Težko bi se odpovedala kratkim, a nežno razkošnim vikendom v La pergoli in podobnim radostim. Sva pa pripravljena zagrist v kislo jabolko realne situacije, prej ko slej bo treba. Raje prej. Dve opciji sta, prodat zdajšnje stanovanje in vzet manjši kredit, ali ga dajat v najem in z njim plačevat del kredita. In na koncu ostane naše in sta otroka praktično tud že preskrbljena. Ker dejstvo je, da bo čez dvajset let lahko vse samo še slabše in težje in če bova le lahko, bi rada svojim otrokam kaj olajšala. Tako kot so moji starši pomagali nam trem. Moralno sporno se mi zdi, da starši, ki imajo denar, svojim otrokom ne pomagajo pri osamosvajanju. Kaj ti pomaga, če ti zapustijo, ko imaš sedemdeset let, mlade družine rabimo zdaj. Svojima staršema sem neizmerno hvaležna za stanovanje. Ampak ne mine pa ne dan, da si ne bi v glavi že predstavljala, kako se sučem po novi veliki beli kuhinji in kako zvečer na terasi srebava heineta. Čakava.

Zunaj pa se dogajajo protesti proti eliti. Zelo dobro kolumno je napisala Irena, od katere si sposojam citat (ker mi noče dat linka na njeno stran, se opravičujem): Imam podobno zgodbo; delam že deset let in nimam niti dneva delovne dobe; zboleti ne smem, ker potem ni denarja; nisem brezposelna, a nimam službe – v moji banki sploh niso vedeli, kateri okvirček naj označijo, ko sem hotela zvišati znesek, ki ga lahko dvignem na bankomatu; nimam nobene možnosti najema kredita in tudi če bi ga imela, bi lahko stanovanje odplačala s kakšnim 400-evrskim pologom vsak mesec za nadaljnjih 30 let in z obrestmi, s katerimi bi skoraj enkrat preplačala vrednost kredita. http://irena.blog.siol.net/2011/10/16/protestniska-sobota/ .

Katastrofalen odsev stanja v naši državi. Sama sem, kar se konkretno zgoraj napisanega tiče, še kar velika srečnica, priznam. Malo tudi zato, ker imam možnost delat v družinski firmi, zaradi česar imam že enajst let delovne dobe, kredit, v banki pa me znajo opredelit brez problema. Sem pa sicer slišala že prenekatero pikro na račun tega, kako mi/nam je lahko, fajn, ker mi/nam ni treba nič delat, milijoni pa kar letijo skupaj. Ja, res. Ne vem, zakaj se sploh ubadam s krediti. Dejstvo je, da ni enostavno bit na svojem in si želim, da bi poskusili vsi, ki mislijo drugače. Kako je to izi, ker lahko delaš dve uri na dan, si sam nastaviš plačo, vmes pa si žvižgaš. Še vedno mnenje prenekaterega povprečneža, ki pojma nima. Ker kot je mačehovska država do mladih in revežev, tako mačehovska je tudi do podjetij, kot je naše. Briga jo, kako se trudimo in borimo, da svojim štiridesetim zaposlenim omogočimo redno mesečno plačo. Kakšna odgovornost je to. Zaposlovat en kup mladih ljudi z družinami. Država pa jemlje prispevke, davke, tolerira plačilno nedisciplino. In čaka, kdaj se bo kdo potopil? Niti ene spodbude. Res stimulativno, ja. Ko bom velika, bom podjetnica. Yeah, right.

In zdaj bodo volitve in menda bo potem (spet) vse drugače. Si želim, da bi bilo, upanja pa v resnici nimam. Pretežke misli. Grem raje pečt kostanj, zlagat legokocke in risat morskega psa. Ukvarjanje z otroki (in vzgajanje v samozavestne ljudi) je v resnici edina naložba za prihodnost. Madonca, a je že čas za tretjega??

Ja.

  • Share/Bookmark

poTpiram!

Sreda, Oktober 19th, 2011

Mogoče je pa res čas za spet pretrgat eno vez in it naprej.

  • Share/Bookmark

Eni drugi časi

Petek, Oktober 7th, 2011

Prebrala sem odlično Irenino kolumno, ki govori o ’starih’ grunge časih, o karirastih srajcah, bulerjih, Nirvani in Pearl Jamih, ki govori o časih brez neta in mobitelov. Jah, res je bilo drugače. In ne morem si kaj, da bi ne primaknila piskerčka še sama. :oops:

Ko se vračam iz službe, včasih zavijem v trgovino, kjer je tisti čas polno mul iz sosednje osnovne šole. Pobarvani lasje, naličene v nulo. Odrasle babnice, kaj naj rečem drugega. In mi je kar malo hudo, ker to še zdaleč niso tako brezskrbni otroci, kot smo bili mi. Prvič sem si namazala trepalnice za maturantski ples. Za drinke smo se klicali na stacionarce. Vse številke sem znala na pamet. Danes znam samo šefetovo in mamino. Še bratovih ne. Bognedaj, da izgubim mobitel.

Vem, da so zdaj drugi časi. Vem, da bo mogoče tud moja hčerkica, ta mali smrkeljček, ena izmed njih. Že čez par let. Mogoče bo imela tud ona pramena, kaj vem. Težko je otroka bremzat pri nečem, kar ‘imajo’ vsi. Tud jst sem imela svoje strgane kavbojke. Mi je pa žal, če bo prehitro odrasla. Ker tiste brezskrbnosti najstniških let ti ne povrne nič.

Neznosna lahkost bivanja. Ko se utrujen zvrneš v posteljo, ne da bi si morala prej z obraza odstranit fasado ličil. Samo zobe sem si umila in sezula olstarke. Pa spat. Me skrbi, kako je danes.

Kako čas leti. In kje so že tisti časi. Grem si umit oči. Tamali pa samo zobe. Zdaj še.

  • Share/Bookmark

10

Nedelja, Oktober 2nd, 2011

Kako dolgih je deset dni, kadar se nečesa veseliš … Cela večnost.

  • Share/Bookmark