You get what you give. Ampak ne vedno.

Globoko spoštujem ljudi, kot sta dva moja znanca, eden je pretekel 42-kilometrski maraton v treh urah in petnajst minut, druga pa je pred tremi dnevi doktorirala, včeraj pa pretekla tud 21-kilometrski mataron v dveh urah in dvainpetdesetih minutah. Brez velikih besed in bombastičnih napovedi. Taki ljudje so mi všeč in so moj vzor. Ne pa tisto, ko se celo leto nekaj napoveduje, na koncu pa scaga. Rispekt in še enkrat čestitke obema, Mateju in Nini.

Kar se mojega športnega udejstvovanja tiče, ne kaže nič kaj dobro in to me blazno nervira. S kilo, ki mi je ostala od nosečnosti, ne smem športat, operacija pride pa v poštev šele, ko si bom za okrevanje lahko privoščila 3-mesečni odmor od dvigovanja več kot dveh kil. Kar bo … Khem, čez par let??? Poleg tega so mi našli še žolčne kamne, in sicer niti ne tako nedolžne zadevice; en kamen je menda velik dva cm, ostali ‘drobiž’ pa okrog štiri mm vsak. Zdravnik se je čudil, kako da še nisem imela nobenega napada. Očitno so se kamni dobro vgnezdili in niso kakšni razigrani rolling stonesi. Ta velik je Mick :cool: . Je pa vse skupaj sitno, ker dejansko gre za tempirano bombo in operacija nekje v prihodnosti je pravzaprav neizbežna.

V petek sem dobila vročino. Ustrašila sem se, da bom zbolela, ampak na koncu se je izkazalo, da sem bila samo tako utrujena. Smo se pa oborožili z vitamini in upam, da srečno preguramo zimo. V soboto smo praznovali. Mali sine-maline je tudi uradno postal malček in sestrica mu je upihnila prvo svečko. Zdaj smo v pričakovanju njenega 3. rojstnega dneva, ki bo že v sredo. Ob takih trenutkih si ne morem kaj, da se ne bi živo spominjala dogodkov izpred treh in enega leta. Kako mi je prvič odtekla voda in kako sva hitela še zadnjič sama od doma, in kako težko sem šla drugič od doma, ko so mi zjutraj dali tabletko za sprožitev poroda, potem pa sem, preplavljena s hormoni, čakala do pregleda ob treh popoldne, ko je zdravnica zavpila – vi greste takoj dol rodit, a ne čutite popadkov?? Dve uri zatem sem v naročju že stiskala sinka.

Nekje med vsakodnevno rutino in mini lepimi prebliski, ki delajo lajf poln, sva se znajdla tud v dilemi, kupit tisto novo stanovanje ali ne. Zelo si želim malo več prostora, da lahko normalno raztegnem stojalo za perilo, da bi lahko imela sušilca, da bi tamala dva imela vsak svojo sobo. Kolebava in preračunavava, kako bi nama zneslo s krediti, kakšni bi bili obroki, kaj bi si potem sploh še lahko privoščili. Težko bi se odpovedala kratkim, a nežno razkošnim vikendom v La pergoli in podobnim radostim. Sva pa pripravljena zagrist v kislo jabolko realne situacije, prej ko slej bo treba. Raje prej. Dve opciji sta, prodat zdajšnje stanovanje in vzet manjši kredit, ali ga dajat v najem in z njim plačevat del kredita. In na koncu ostane naše in sta otroka praktično tud že preskrbljena. Ker dejstvo je, da bo čez dvajset let lahko vse samo še slabše in težje in če bova le lahko, bi rada svojim otrokam kaj olajšala. Tako kot so moji starši pomagali nam trem. Moralno sporno se mi zdi, da starši, ki imajo denar, svojim otrokom ne pomagajo pri osamosvajanju. Kaj ti pomaga, če ti zapustijo, ko imaš sedemdeset let, mlade družine rabimo zdaj. Svojima staršema sem neizmerno hvaležna za stanovanje. Ampak ne mine pa ne dan, da si ne bi v glavi že predstavljala, kako se sučem po novi veliki beli kuhinji in kako zvečer na terasi srebava heineta. Čakava.

Zunaj pa se dogajajo protesti proti eliti. Zelo dobro kolumno je napisala Irena, od katere si sposojam citat (ker mi noče dat linka na njeno stran, se opravičujem): Imam podobno zgodbo; delam že deset let in nimam niti dneva delovne dobe; zboleti ne smem, ker potem ni denarja; nisem brezposelna, a nimam službe – v moji banki sploh niso vedeli, kateri okvirček naj označijo, ko sem hotela zvišati znesek, ki ga lahko dvignem na bankomatu; nimam nobene možnosti najema kredita in tudi če bi ga imela, bi lahko stanovanje odplačala s kakšnim 400-evrskim pologom vsak mesec za nadaljnjih 30 let in z obrestmi, s katerimi bi skoraj enkrat preplačala vrednost kredita. http://irena.blog.siol.net/2011/10/16/protestniska-sobota/ .

Katastrofalen odsev stanja v naši državi. Sama sem, kar se konkretno zgoraj napisanega tiče, še kar velika srečnica, priznam. Malo tudi zato, ker imam možnost delat v družinski firmi, zaradi česar imam že enajst let delovne dobe, kredit, v banki pa me znajo opredelit brez problema. Sem pa sicer slišala že prenekatero pikro na račun tega, kako mi/nam je lahko, fajn, ker mi/nam ni treba nič delat, milijoni pa kar letijo skupaj. Ja, res. Ne vem, zakaj se sploh ubadam s krediti. Dejstvo je, da ni enostavno bit na svojem in si želim, da bi poskusili vsi, ki mislijo drugače. Kako je to izi, ker lahko delaš dve uri na dan, si sam nastaviš plačo, vmes pa si žvižgaš. Še vedno mnenje prenekaterega povprečneža, ki pojma nima. Ker kot je mačehovska država do mladih in revežev, tako mačehovska je tudi do podjetij, kot je naše. Briga jo, kako se trudimo in borimo, da svojim štiridesetim zaposlenim omogočimo redno mesečno plačo. Kakšna odgovornost je to. Zaposlovat en kup mladih ljudi z družinami. Država pa jemlje prispevke, davke, tolerira plačilno nedisciplino. In čaka, kdaj se bo kdo potopil? Niti ene spodbude. Res stimulativno, ja. Ko bom velika, bom podjetnica. Yeah, right.

In zdaj bodo volitve in menda bo potem (spet) vse drugače. Si želim, da bi bilo, upanja pa v resnici nimam. Pretežke misli. Grem raje pečt kostanj, zlagat legokocke in risat morskega psa. Ukvarjanje z otroki (in vzgajanje v samozavestne ljudi) je v resnici edina naložba za prihodnost. Madonca, a je že čas za tretjega??

Ja.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “You get what you give. Ampak ne vedno.”

  1. cozy24 komentira:

    Sadie, bila sva pred podobno dilemo glede stanovanja. Ampak dejstvo je, da stanovanje rabimo sedaj, ko smo skupaj in veliko doma. Čez 20 let (upam, da ne čez 30 ;-) bo šel otrok po svoje in takrat res ne bova rabila velikega stanovanja. Ko so otroci majhni, je fajn, če je dovolj prostora in udobno. Še toliko bolj, če imaš v mislih #3. Res pa je, da gre potem za prerazporejanje financ. Jasno, da sedaj ne letamo toliko po letališčih in ne kruzamo po svetu. Ampak itak to ni več možno na isti način kot prej, ko si brez otrok. Vsako obdobje ima svoj čar. Pa še to … iz prve roke, velika bela kuhinja je zakon.

Komentiraj

Vi ste prijavljen za komentiranje.