Arhiv za Januar, 2012

Nihče ni popoln

Ponedeljek, Januar 30th, 2012

(Life is a Bitch Quotes)

Človek bi pomislil na popolnega človeka, v resnici pa revež z enim kupom čustvene prtljage.

Ne, hvala. Rajš en nasmeh manj in eno kričanje, kako shitty se počutiš kakšen dan, več.


  • Share/Bookmark

Kravica Katka in male zmage

Četrtek, Januar 5th, 2012

Ma klinc, vsi smo prehlajeni in kašljamo, največji revež je tamali, mu je šlo še na učke. Pa ne bom jadala, je bilo zadost, da sem danes, deset minut čakajoč na tubico tobrexa, sedela tam pri pediatru (hehe, kmal bi napisala psihiatru) in gledala vse tiste uboge res bolne otročke in poslušala o vsakodnevnih infuzijah & shit … In sem trkala v leseno klopco, kakšni srečneži, da smo. Sem trkala do krvi.

No, nocoj sem si po dolgem času vzela pol urce zase, že tko skos poslušam, kako bom pregorela, in šla. Ja, zdej je za ‘mlade’ mamice moderno rečt, da si vzameš/-jo čas zase. Za trebušni ples, za fitnes, za manikuro. Ja, sem si ga, draga Z., in se šla povoskat od glave do peta. A je zdej ok??

Dnevi so že daljši in ko proti peti uri gledam skoz okno, se mi na obraz prikrade nasmeh, še mičken, še mičken, pa bo za šlapce.

Letos spomladi me čakata dve operaciji, menda se bo dalo narest obe naenkrat, zašit kilo in izrezat žolčne kamne. Treba se bo zorganizirat, ker neki časa ne bom smela dvigovat, treba bo narest plan, ampak ti dve tegobi je treba zrihtat. Prej ko slej. Raje prej.

Zdej pa … Postelja. Inhalacije narejene, voluharčka namazana z dušico, našopana s fiziološko, prva pomoč za ponoči pripravljena na pultu. Flaške postrojene. Noč zna bit bolj dan, ampak ni sile. Grem obut ta debele nogavice in se stisnit. Že štirinajsti mesec k sinetu, ne k šefetu. Čakam na dan, ko bom izvedla big come back v tazaresno posteljo. Še kar čakam. Otročka pa medtem rasteta in jst se staram. Ena taka mama sem. Pa sem rada. Še dobro, da kilo zašijejo. V rodni dobi namreč ne inštalirajo mrežice. V rodni dobi. Lupinica pa je prodana, posteljica tud, ta najbolj mini cunjic ni več. Menda narava tako naredi, da si zmeri želiš še enega otročka. Narava. Bomo videli.

In NE, res ni važno, kaj si drugi mislijo. Jebejo naj se. Mejhne lulčke majo in nesposobni so. Jst mam pa zvečer čisto vest in neznansko dober filing, čez dan pa (zaenkrat še) bolj malo časa zase. Na dveh frontah pač ne moreš zmagat. Noben ne more.

Nočko. Pa kjerkoli že ste.

  • Share/Bookmark

Stanovanje na sever in moje srce

Nedelja, Januar 1st, 2012

Silvester je za nami in nič ni drugače. Moja bojazen, da bo kanonjada zunaj prebujala otročka, je bila zaman. Spala sta kot ubita od osmih do šestih. Midva sva novoletni večer kot zadnja tri leta preživela uizi, sama, ob flaši dobrega vina in parmezanu in še nekaj drobnarijah in čvekala sva, dokler sem zmogla. Jst, žurerka. Tud par dni nazaj sva si privoščila večer v dvoje, spet ob rdečem in pršutu. Mičken sem tud pojokcala zraven, je bil en triger moment pač, jst pa weak jokica, sva se tud držala za roke in res je bilo fajn.

Za novo leto upam, da bo prineslo novo stanovanje, čeprav vem, da sem preveč nestrpna za tako velik projekt. Zaenkrat je tole naše čist ok, ampak mi pa ne da miru. In ugotavljam, da je to ena zelo redkih tem, okrog katerih najina debata ne bo prav zlahka najdla skupnega jezika in … Sem pač punca. Ok, jaaaa, ženska. In zagledala  sem se v neki luštkan flet. Jasno, da se nisem ukvarjala z ‘malenkostmi’, kot so, da je na sever, da je direkt nad hrupno cesto (ok, to me v resnici ne moti), da ima menda plastična okna in ne aluminijstih. V resnici nisem ustvarjena za razmišljanja o takih stvareh (mogoče smo take babe nasploh, kaj vem). V resnici nimam naštudiranih priključkov za tv in kje so zračniki na terasi al pa, kdaj bo skozi katero okno posijalo sonce. Mogoče ima šefe prav. Najbrž ima. Ampak jst sem tako zaletava in ko se navdušim in zakurim, me zlepa ne prepričaš. Tud če vem, da mam (mogoče :oops: ) narobe.

Men so važne velike steklene površine – orng velika okna, dve garaži, tuš kabina in predvsem in daleč najbolj lokacija – bližina centra, vrtca, šole. Pa še ena za marsikoga trapasta stvar, iščem nekaj, kjer se bom dobro počutila, tudi če enkrat (spet) ostanem sama. Tako pač je in mi smo vetrovi, jebat ga. Roko na srce, za vedno so samo starši, otroci in bratje in sestre. Vse ostalo pa lahko pride in gre, tudi mož ali žena. Tud prjatli. In če ostaneš sam, je najbolj važno na svetu to, da se, ko se za zaprtimi vrati sesuješ na tla, počutiš stoprocentno varno.

In to sem našla. Skoraj skoraj in še približno v okviru naših zmožnosti. Stanovanje na sever. S plastičnimi okni. Blizu vrtca in šole in tržnice. Direkt nad hrupno cesto. Ker bi rada zvečer z domače zofe gledala lučke avtomobilov. Res mislm, da sem ga najdla.

Zdaj se bova nekaj mesecev malo dajala. Malo prepričevala. Malo gruntala. In potem, če bo vse po sreči in po planu, bo sredi poletja nekdo malo popustil.

Vsem želim eno fajn leto, imejte se radi in se smejte. Včasih se spričkajte, včasih držte za roke. Včasih popustite.

Ne da(j) se Sejdi. Ampak tud Sejdi je dala. Tud svoje srce.

  • Share/Bookmark