Stanovanje na sever in moje srce

Silvester je za nami in nič ni drugače. Moja bojazen, da bo kanonjada zunaj prebujala otročka, je bila zaman. Spala sta kot ubita od osmih do šestih. Midva sva novoletni večer kot zadnja tri leta preživela uizi, sama, ob flaši dobrega vina in parmezanu in še nekaj drobnarijah in čvekala sva, dokler sem zmogla. Jst, žurerka. Tud par dni nazaj sva si privoščila večer v dvoje, spet ob rdečem in pršutu. Mičken sem tud pojokcala zraven, je bil en triger moment pač, jst pa weak jokica, sva se tud držala za roke in res je bilo fajn.

Za novo leto upam, da bo prineslo novo stanovanje, čeprav vem, da sem preveč nestrpna za tako velik projekt. Zaenkrat je tole naše čist ok, ampak mi pa ne da miru. In ugotavljam, da je to ena zelo redkih tem, okrog katerih najina debata ne bo prav zlahka najdla skupnega jezika in … Sem pač punca. Ok, jaaaa, ženska. In zagledala  sem se v neki luštkan flet. Jasno, da se nisem ukvarjala z ‘malenkostmi’, kot so, da je na sever, da je direkt nad hrupno cesto (ok, to me v resnici ne moti), da ima menda plastična okna in ne aluminijstih. V resnici nisem ustvarjena za razmišljanja o takih stvareh (mogoče smo take babe nasploh, kaj vem). V resnici nimam naštudiranih priključkov za tv in kje so zračniki na terasi al pa, kdaj bo skozi katero okno posijalo sonce. Mogoče ima šefe prav. Najbrž ima. Ampak jst sem tako zaletava in ko se navdušim in zakurim, me zlepa ne prepričaš. Tud če vem, da mam (mogoče :oops: ) narobe.

Men so važne velike steklene površine – orng velika okna, dve garaži, tuš kabina in predvsem in daleč najbolj lokacija – bližina centra, vrtca, šole. Pa še ena za marsikoga trapasta stvar, iščem nekaj, kjer se bom dobro počutila, tudi če enkrat (spet) ostanem sama. Tako pač je in mi smo vetrovi, jebat ga. Roko na srce, za vedno so samo starši, otroci in bratje in sestre. Vse ostalo pa lahko pride in gre, tudi mož ali žena. Tud prjatli. In če ostaneš sam, je najbolj važno na svetu to, da se, ko se za zaprtimi vrati sesuješ na tla, počutiš stoprocentno varno.

In to sem našla. Skoraj skoraj in še približno v okviru naših zmožnosti. Stanovanje na sever. S plastičnimi okni. Blizu vrtca in šole in tržnice. Direkt nad hrupno cesto. Ker bi rada zvečer z domače zofe gledala lučke avtomobilov. Res mislm, da sem ga najdla.

Zdaj se bova nekaj mesecev malo dajala. Malo prepričevala. Malo gruntala. In potem, če bo vse po sreči in po planu, bo sredi poletja nekdo malo popustil.

Vsem želim eno fajn leto, imejte se radi in se smejte. Včasih se spričkajte, včasih držte za roke. Včasih popustite.

Ne da(j) se Sejdi. Ampak tud Sejdi je dala. Tud svoje srce.

  • Share/Bookmark

3 odgovorov to “Stanovanje na sever in moje srce”

  1. chef komentira:

    Prevelika okna so pizdarija, verjemi. Razen, če je ful velik flat, mogoče.

    Sicer je po mojem fajn, da pri takih zadevah vseeno poslušaš dedca :D

    Srečno!

  2. seamus komentira:

    Stanovanje na sever – če se bo le dalo nikoli već. Od kar imamo stanovanje na jug, me sploh ne moti, če moram poleti kdaj klimo zalaufat. Je toliko več vredno, ko pozimi nizko sonce pošlje žarke po stanovanju, ko je zunaj mraz. In tudi velika okna (na jug ;) ) so zakon, samo notranjih žaluzij ne smeš imeti, temveč zaščito od zunaj.

  3. sadie007 komentira:

    sej mata prav in tud jst vse to vem … zato pa mislm, da bom tokrat res jst popustila in prikimala šefetu :(

    nima smisla z glavo skoz zid rinit, sej ne kupujemo štruce kruha …

    jao, kva sovražim prikimavat :D

Komentiraj

Vi ste prijavljen za komentiranje.