Arhiv za Marec, 2012

včasih

Sobota, Marec 31st, 2012

Včasih se najboljši zmenki zgodijo ob enih zjutri na domači terasi.

  • Share/Bookmark

Malo o rezanju in malo o medicinskih bratih

Nedelja, Marec 4th, 2012

Nazaj sem. Danes je tretji dan po operaciji in precej sem že boljše. Zdej imam nekaj časa malo diete, ker nimam več žolčnika, ampak v resnici je hrana precej podobna temu, kar že tako jem. Pogrešala bom pivo, kavo in pohano kuro. Dokler bo potrebno pazit, upam, da ne na veke vekov. Upam, vem pa ne.

Prvi dan je bil katastrofalen. K sreči sem bila operirana prva in sem bila ob 10h že nazaj na oddelku. V levi roki infuzija – stojalo s štirimi vrečkami ne vem česa in tramala. Na desni strani postelje pa … Na tleh iz rane napeljana drenažna cevka z vrečko na koncu, iz katere se je iztekala kri. Nagnusno. Da ne govorim o misiji stranišče. Z eno roko vlečeš za sabo stojalo z infuzijo, z drugo se opiraš na vsega vajenega medicinskega brata, ki ima v roki še tistega tvojega Fifija, vrečko s sokrvico. In potem je hotel it ven in me počakat zunaj, sem šepnila samo: neeee, tuki bodite, porkaduš, zložila se bom po tleh. In sem malo lulala in ga držala za roko (v bistvu sem se ga kar konkretno oklepala, tega reveža rešilne bilke) in sem pizdila zraven, kako nemočna da sem in potem me je pospremil nazaj v posteljo z besedami: zadnji hip je bilo tole, popolnoma bledi ste že. Hvala za rože, ampak I’m dying here, huni.

Ko je ta hudič od tramala (hecno, ane, bolečine prežene, ne moreš pa stat na nogah) stekel vame do konca, se mi je počutje izboljševalo in na večer sem se že skobacala iz postelje do wc-ja. Je kar šlo. Sploh pa me je na pol ure tiščalo scat in nerodno mi je bilo že zvonit in prosit za spremstvo. Ker včasih sem lahko, včasih pa res nisem mogla in takrat sem nesrečno kot uvenela rožca gledala tega po-dolžnosti-moraš-pomagat-ji fanta in na koncu izdavila: ne morem, oprostite, ker tiščalo me je pa skos. Naslednji dan sem samo še čakala, da bom lahko šla domov. In ko sem ob dveh že dobila odpustnico, injekcijo v trebuh in ko smo mi končno vzeli še metuljčka iz žile, je prišel še ta drugi medicinski brat (po mojem so se zmenili, da me hodijo mal hecat) in me vprašal: zakaj ste pa še kar tukaj, sem mu rekla: očija čakam. In tip se je nekaj muzal (no, šlo mu je kr orng na smeh) in je šel menjat drenažo ubogi stari gospe zraven mene, ki je tako hropla. In potem sem mu rekla: pa zakaj se smejete, če rečem, da čakam očija. ‘Zmeri se smejem, tak sem,’ je rekel. Si je mislil: revca, šestintrideset let stara, zdej gre pa domov k očiju in mamici v oskrbo. Ne vem, kaj si je mislil. Najbrž niti slučajno ne, da grem v boj k dvema majhnima smrkavcema, ki ju neskončno pogrešam. In ko je foter prišel in zagrabil boršo, da greva, mi je dečko pomežiknil in pomahal. Hmmm. Te medicinski bratje. Ne morem jih poštudirat. Hmmm.

Lahko bi ostala še en dan, saj so mi ponudili, ampak … Nikol več nočem v bolnico. Edino v porodnišnico bi še šla, ampak to je čist neki druzga. Od tam vedno prinesem domov novega ultra luštkanga voluharčka.  :oops:

Sicer je bilo zmenjeno, da bo operacija laparoskopska, kar pomeni na luknjice, dohtarca je rekla na štiri. Pa očitno ni šlo čisto po planu. Pod popkom imam en šiv, nad popkom sem prerezana ene pet cm, desno od popka pa še dve luknjici, ena od operacije in ena od drenaže. Upam, da ne bo preveč grdo videt. Jaaaaa, vem, ni panike, sam svoj trebuh sem imela pa res še kar rada. Sploh pred nosečnostmi, ja. :D

Zdej nameravam še par dni koristit šefetovo pridnost in fotrovsko predanost in počivat, tolk da mi dajo v petek šive ven, potem sem pa nazaj v akciji in ena zoprna stvar – pravzaprav najbolj zoprni opravek tega leta je za mano. Se bo treba mal nagradit. Se mal ospomladančkat. Si nabavt nove alstarke, kakšne hude kavbojke in mogoče mogoče tisto pregrešno mehko brand lederco, če me še čaka. Mijav.

Aja … Pa kaj se sploh pije v bifeju, če kave ne smeš, piva pa tud ne? :(

  • Share/Bookmark