Včeraj sem si vzela frej dopoldne, vsake tolk si privoščim malo bluzenja brez razloga. Nobenih pomembnih opravkov ni bilo v planu. Z mami sva srebali kofe in listali en star album. No, ne vem, če bi tisti ogromni debeli in razpadli knjigi človek res lahko rekel album, ker v njej ni bilo fotk, ampak lično – z nalivnim peresom napisane dopisnice in porumenele razglednice, ki so si jih pošiljali njeni (no, tud moji) sorodniki iz raznih izletov. Zelo stare.
Mami je iz stare meščanske družine, v kateri se med drugim znajde tudi kakšen znan pisatelj. Mogoče mičken tud poklicna deformacija, ampak v veliko veselje mi je bilo brat tisto staro slovenščino, vikanje staršev, spremljat, kam so hodili na ‘potovanja’. Na splošno mi je beseda ’staromeščansko’ zmeri pomenila neki posebnega, ne znam razložit, nekaj prefinjenega, rožljanje porcelana, tanka zapestja, v vrtincih zvijajoč se cigaretni dim, biserne ogrlice, slike impresionistov, stare kredence, škripajoč parket, dišeče knjige, tiste klasično vezene, lestence. Vse to (in tud marsikaj grdega in ne tako omikanega) je del dela preteklosti moje družine.
Res je bilo zelo lepo dopoldne, s solidno mero nostalgije in smeha. Nostalgija ni nujno nekaj slabega, zame je predvsem to, da se rad spomniš dogodkov iz preteklosti, KER ti je bilo lepo. Zdaj je moderno rečt: ne živi za preteklost, ne za prihodnost, živi za sedanjost. Klinc … Kaj je lepšega, kot da lahko v sedanjosti za nazaj rečeš, lepo sem se imel, kaj je lepšega od zavedanja, da si imel brezskrbno otroštvo in lepo mladost. Nič. Kljub vsemu je ‘zdrava’ preteklost temelj zdrave prihodnosti in, hočeš ali nočeš, velika popotnica za naprej – če je bisaga čustvene prtljage pretežka in polna enih slabih spominov in negativnih izkušenj, te to zaznamuje za vse življenje, kakor koli obrneš. Seveda je treba živet v sedanjosti, absolutno, delat pa skos na tem, da bo ta zdej živet trenutek enkrat spominjanja vreden.
Kar se tiče prihodnosti pa … Vsak odgovoren človek misli nanjo in prav gotovo ga skrbi. Starše za otroke, poslovneže za posel, študente za diplomo. Če nekdo reče, da ga prihodnost ne zanima, da živi samo za sedanjost, je to ali iz strahu pred neuspehom ali pa iz čisto navadne sebičnosti. Mene osebno prihodnost še kako skrbi. Nič mi ne garantira, da prihajajo boljši in lažji časi. Se bojim, da se bo treba še bolj borit. Zato si želim čim več naredit tud za svoja otroka, predvsem ju vzgojit v samozavestna človečka, ki ju ne bo sesul vsak poraz v življenju. Zraven pa obvezno delat tud za njuno čim bolj brezskrbno otroštvo, da bo za popotnico čim več dobre in koristne čustvene prtljage, da bo nekoč spomin na lepo mladost in da njuna torba nikoli ne bi bila pretežka. In če je to zavijanje v vato, je čist kul, v naši hiši imamo še veliko tega v planu. :tazelensmajli: