Arhiv za Maj, 2012

Življenje po alinejah

Torek, Maj 22nd, 2012

• V pričakovanju vselitvenega žura v petek. Vesela sem in od srca privoščim.

• Prve poroke so že zdavnaj za nami, prvi otroci tud. Nisem si mislila, da bo tako kmalu za nami tud prva ločitev. Človek obrača, življenje obrne. Naprej moramo pa vsi in z vsakim dnem pride novo jutro. In je treba vstat.

• Dobila povabilo za novo službo.

• In še prej kot v enem tednu se je potrdilo, da je v teh cajtih kupec kralj, ne prodajalec. Škarje in platno v moje roke, prosim.

  • Share/Bookmark

Korenine

Četrtek, Maj 17th, 2012

Včeraj sem si vzela frej dopoldne, vsake tolk si privoščim malo bluzenja brez razloga. Nobenih pomembnih opravkov ni bilo v planu. Z mami sva srebali kofe in listali en star album. No, ne vem, če bi tisti ogromni debeli in razpadli knjigi človek res lahko rekel album, ker v njej ni bilo fotk, ampak lično – z nalivnim peresom napisane dopisnice in porumenele razglednice, ki so si jih pošiljali njeni (no, tud moji) sorodniki iz raznih izletov. Zelo stare.

Mami je iz stare meščanske družine, v kateri se med drugim znajde tudi kakšen znan pisatelj. Mogoče mičken tud poklicna deformacija, ampak v veliko veselje mi je bilo brat tisto staro slovenščino, vikanje staršev, spremljat, kam so hodili na ‘potovanja’. Na splošno mi je beseda ’staromeščansko’ zmeri pomenila neki posebnega, ne znam razložit, nekaj prefinjenega, rožljanje porcelana, tanka zapestja, v vrtincih zvijajoč se cigaretni dim, biserne ogrlice, slike impresionistov, stare kredence, škripajoč parket, dišeče knjige, tiste klasično vezene, lestence. Vse to (in tud marsikaj grdega in ne tako omikanega) je del dela preteklosti moje družine.  

Res je bilo zelo lepo dopoldne, s solidno mero nostalgije in smeha. Nostalgija ni nujno nekaj slabega, zame je predvsem to, da se rad spomniš dogodkov iz preteklosti, KER ti je bilo lepo. Zdaj je moderno rečt: ne živi za preteklost, ne za prihodnost, živi za sedanjost. Klinc … Kaj je lepšega, kot da lahko v sedanjosti za nazaj rečeš, lepo sem se imel, kaj je lepšega od zavedanja, da si imel brezskrbno otroštvo in lepo mladost. Nič. Kljub vsemu je ‘zdrava’ preteklost temelj zdrave prihodnosti in, hočeš ali nočeš, velika popotnica za naprej – če je bisaga čustvene prtljage pretežka in polna enih slabih spominov in negativnih izkušenj, te to zaznamuje za vse življenje, kakor koli obrneš. Seveda je treba živet v sedanjosti, absolutno, delat pa skos na tem, da bo ta zdej živet trenutek enkrat spominjanja vreden.

Kar se tiče prihodnosti pa … Vsak odgovoren človek misli nanjo in prav gotovo ga skrbi. Starše za otroke, poslovneže za posel, študente za diplomo. Če nekdo reče, da ga prihodnost ne zanima, da živi samo za sedanjost, je to ali iz strahu pred neuspehom ali pa iz čisto navadne sebičnosti. Mene osebno prihodnost še kako skrbi. Nič mi ne garantira, da prihajajo boljši in lažji časi. Se bojim, da se bo treba še bolj borit. Zato si želim čim več naredit tud za svoja otroka, predvsem ju vzgojit v samozavestna človečka, ki ju ne bo sesul vsak poraz v življenju. Zraven pa obvezno delat tud za njuno čim bolj brezskrbno otroštvo, da bo za popotnico čim več dobre in koristne čustvene prtljage, da bo nekoč spomin na lepo mladost in da njuna torba nikoli ne bi bila pretežka. In če je to zavijanje v vato, je čist kul, v naši hiši imamo še veliko tega v planu. :tazelensmajli:

  • Share/Bookmark

(Navidezna) svoboda ali Je res ves svet moj?

Četrtek, Maj 10th, 2012

Svoboda. Tako opevana. Ha!

Sama imam slednji pojem razdelan v dva dela.

1. Svoboda. Svoboden si, če imaš denar. Kljub temu da sem bila skromno vzgojena in taka sem še danes, to vem. Jebat ga, tko je. In zdej sta dve opciji: ali ti (lahko) pomagajo starši al se pa dobro poročiš. Ne govorim o kešu recimo jurja plače na mesec. Govorim o denarjih, ki so potrebni recimo za nakup stanovanja. Ker če hočeš res bit svoboden, moraš nekje živet. Na svojem. Danes je težko pridet do lastnega stanovanja (ne govorim o raznih stanovanjih, kupljenih na firme in podobnem). Težko je dobit kredit in mlade, ki si lahko sami kupijo flet s kreditom na trideset let, občudujem. In jih v resnici ne poznam veliko. Tudi takih, ki bi sami tolk zaslužili, da bi skeširali dovolj, ne poznam. Nam so pomagali moji starši. Če nam ne bi, bi bili verjetno še vedno v nečem najetem. Kar pa je še daleč od prave svobode.

2. Svoboda kot stanje duha. Dejstvo je, da drži ‘Freedom is just another word for nothing left to lose’. Ko imaš enkrat otroke, nisi nikol več svoboden. Besede ‘delam, kar hočem’ al pa ‘delam samo še tisto, kar me veseli’ ne obstajajo več, no, ne bi smele. Ne moreš. Če si sam hotel familijo, je tvoja dolžnost, da se ji posvetiš. Da se trudiš. Tud če ti kdaj ne paše. Jasno, da si je treba kdaj tud cajt zase vzet, ampak primarna dolžnost pa je, da so oni na prvem mestu. Če jih seveda nimaš zato, ker jih imajo drugi in so ti v resnici bolj v nadlego. In so petkrat na teden porinjeni še popoldne po vrtcu pa v neko drugo varstvo. Ptički brez gnezda. In ljudje, ki kljub temu da so naredli otroke, še vedno romantično sanjajo o romantični dvojini in brezskrbnih potovanjih s poležavanji pod palmami, so navadni reveži. Otroci so tukaj, ker smo mi tako hoteli. Tistega večera.

Ko človek potegne črto, mora ugotovit, da je srečen. Jst trenutno sem. Četudi nisem glih svobodna. Četudi nikol več ne bom. Sem pa popolnoma pomirjena s tem, ker sem si tako življenje ob nekem določenem času zaželela in nikol mi ni bilo žal. Cajt je bil ta prav, leta so bila ta prava. In sama sem/sva se tako odločila – nekega večera. In ni mi žal za vse zamujene filme, knjige, kofete in sprehode v dvoje. Želela sem si (še vedno si) sprehodov v več. Še vedno mi ostane vsakovečerno pivčkanje v dvoje al pa v šest z babami, ampak popoldnevi so pa naši, družinski. Jst temu rečem faza. Za katero se bo, vem, še prehitro izkazalo, da je bila tako kratka.

Zdej že dolgo cele noči spimo in narava res tako naredi, da se slabo pozabi. Sploh ne vem več, kako je bit skurjen zjutri, hahaha. In mičken pred šesto z veseljem vstanem in srebam svoj kofe in ko tamala priteče v dnevno, se razveselim. Zdej so ta najbolj plodna leta ((ne) dobesedno), ko se je treba z veseljem zbujat. Zdej je cajt za (so)ustvarjat in živet te male človečke. Za vse drugo ga bo še zadost, edin to bo enkrat mimo.

  • Share/Bookmark