Arhiv za Julij, 2012

Vsak je svoje srečke kupec

Sobota, Julij 21st, 2012

Uganka so mi ljudje, ki imajo nobel avtomobile, namesto doma pa umazano luknjo – ker se na zunaj ne vidi. Uganka so mi debeli ljudje, ki dnevno natepavajo đank, razloge pa iščejo povsod drugod. Uganka so mi ljudje, ki so po dva meseca na dopustu, na koncu sezone pa jokajo, da niso nič bili.

Enostavno ni logike. Hecno, kako se ljudje ne vidimo. Enim tako jasno na očeh, drugim popolnoma nevidno. Sranje je, če je človek konstantno nezadovoljen. Sam s sabo? Nobena tabletka ne pomaga. Noben keš. ‘Če bi imel vsaj dobre vile’ – Ne, tud nobene dobre vile ne.

Tale teden je bil zame, ki sem z leti postala mičkeno pusi, precej žurerski. Dobra družba in pivce – parkrat zaporedoma, killerska kombinacija. In danes dopoldne sem si prav z užitkom s tamalima privoščila dve uri in pol (krepčilnega, hahaha) spanca in sem kot prerojena. Včeraj sem resno nameravala it zgodaj spat, ker je šel šefe ven, potem pa čez petnajst minut v vratih zaškrta ključ in je prišel nazaj. Je rekel, sem prišel do Maxija, potem pa odpovedal fantovski večer, rad bi bil s tabo (ja, tud to se zgodi, ja, tud nama) in v rokah je imel par pirčkov iz kleti (par jih je bilo pa v hladilniku, še sreča) in seveda da nisem šla spat. Še pozno v noč sva sedela na terasi, hvalabogu da včeraj, ko je bilo še toplo. Nocoj imam namreč obute nogavice in za nič na svetu me ne spraviš ven.

Mi je pa toplo pri srčku, to pa.

Ja.

  • Share/Bookmark

A veš,

Petek, Julij 6th, 2012

tist, ko si ziher, pa vseen nisi čist ziher …

No, to!

  • Share/Bookmark

Sreda, dan po polni luni in pivu ali Povej mi še enkrat, slabo sem te slišala

Sreda, Julij 4th, 2012

Verjetno pa že sem srečna, če ni pravega navdiha. Tist ‘za umret navdih za pisat’ se pri meni pojavi, kadar sem žalostna al pa kaj pretirano razmišljujoča in to. Zadnje cajte pa … Mogoče pa v sebi res kar vriskam. :D

Kakorkoli že … Rada bi se zahvalila vsem prisotnim in neprisebnim za katarzičen večer včeraj. Za mal pozabe na rutino in za mal opomina, da je rutina v resnici lohk čist ok. Tolk lepih stvari, kot sem jih slišala včeraj, jih že dolg, zelo dolg nisem. In najbrž to ni prav.

Na poti domov me je imelo, da bi spet naredila tisto, da bi s členkom orng podrgnila ob zid, da vidim, če res boli. Pa nisem. Čeprav imam celo torbo polno Strela McQueen obližev in čeprav me je hudo mikala ta sladka kri. Pa se dlan še niti zacelila ni dobro od ponesrečenega odpiranja konzerve. Če dobiš tetanus, umreš?

  • Share/Bookmark

Torek, polna luna

Torek, Julij 3rd, 2012

Taki dnevi so, ko se ne morem odločit, a sem srečna al ne. V resnici mi/nam gre vse po pričakovanjih, ampak šele s tem se odpirajo velike skrbi in zdaj, ko je pravzaprav vse uradno, zdaj se je pojavil tisti cmok v grlu, strah pred neznanim. Začelo me je skrbet, kako bo. Ne v kakšnem poduhovljenem smislu, da se ne bomo narobe razumeli, ampak čist v preprosto fizičnem vsakdanjem.
Že zdavnaj sem namreč dojela, no, pravzaprav sem bila tako vzgojena, da človek v življenju, če hoče za sabo nekaj pustit, pač ne more delat samo tistega, kar mu paše in mu je všeč, ampak je kdaj treba tud fajn zagrizt v zoprne in ne tako enostavne stvari – v cilju, da se premakneš naprej. In ja, smo na tem, da se premaknemo. In zelo ponosna sem na to, da sva se skupaj odločila za tak velik projekt, zelo ponosna sem na to, da bova končno lahko rekla ‘to stanovanje sva pa midva kupila’. Bo jebe, predvidevam, da veliko. Tud odrekanja, tud kompromisi, usklajevanja. Tud plan B je, če nama vse spodleti, upam pa, da ne bo. Ker človek – pred več izzivov kot je postavljen, več zmore. Kar najde luknje in moč in kar zmore. In enkrat bova lahko rekla, da sva nekaj ustvarila skupaj. Kakorkoli že. Tud če s kreditom (saj, kako pa naj drugače danes??). Pogum velja. In vetrovi in valovi so na strani spretnih mornarjev. Vedno.
Sicer pa …
Težko pričakovani poletni večeri so tuki, skoraj vsak večer začinjeni s pirčkom na že mičken ohlajeni terasi, s kamenčki nalepljenimi na nohtkih, mojih in njenih, cajt leti, hčerkica pa raste in postaja punca. Letos bo imela že štiri leta (sine, ta mali cmok, pa dve!!), madonca, nekoč pa nisem verjela, da bom kdaj mama in sem ob tej misli samo zamahnila z roko. Ahhh, kako sem zamahovala. :D
Letošnji dopust bo bolj ko ne impulziven, predvsem pa prilagojen renovaciji stanovanja in muhastim mojstrom in trenutno (ne)primerni finančni situaciji, tako da nič ne planiramo. Pa mi kar paše tako. Odkar imam otroke, mi je najbolj fino za par dni it, za recimo podaljšani vikend, za štiri dni. In je teden krajši pa še vikend daljši. Lani smo tako uspešno spravili skupaj skoraj tri tedne morja, občutek pa je bil, da traja celo poletje. Trenutno si ne predstavljam za štirinajst dni v kosu nekam it. Sploh pa ne na eno mesto. Šla bi za tolk in še več na roadtrip, recimo. Največ tri noči na enem mestu. Tako nemirna sem, strašno nemirna. Šla bi. Oh, spomin na Kalifornijo je še tako živ. Na zadnji čikec na gradbenem odru, na katerega si zlezel skoz okno hotela (in zarad česar je bil slednji tako nesramno poceni) – s pogledom na Rodeo Drive.

Thank you for the morning walks on the sweet sunset
And for the hot night moments
For the fantasy in my bed
I take a part of you with me now and you won’t get it back
And a part of me will stay here, you can keep it forever, dear

Počasi se spet vrača tud zadnjih par let močno zanemarjena dvojina in rada ga greva skupaj pobiksat v razbeljeno mesto. Seveda se ob takih večerih redno oziram nazaj čez rame, če mogoče pa le nisva sama, ampak za nama šiba kakšna skuštrana otroška glava, jst pa moram pazit, da je ne zbije avto. Pa sva. Včasih sva tud sama. Tud midva. Še midva. In še se znava držat za roke in se delat – vsaj tistih par urc – da sva čist brezskrbna in da nisva mama in ata in znava se spomnit, kako je bilo včasih in znava se veselit tega, kar je danes, in to poletje bo polno takih in drugačnih kratkih skokov in na morje in zvečer v mesto, medtem ko nam bo par ulic stran počasi rasel nov domek.
Počasi mam tud jst mičken več časa zase, tud na morju te dni je bilo že stokrat lažje kot lani in super vikend je bil. Počasi se vračajo časi, ko grem spet na pivo al pa dva zvečer, ker potem lahko mirno spim celo noč in drug dan nisem več vsa zjebana. In neskončno se veselim nocojšnjega pivčkanja v troje, omb, kako se veselim. Tud če bo nevihta s točo. Ha, kar naj bo, še bolj se bomo stiskali. :D

  • Share/Bookmark