Arhiv za Avgust, 2012

Mama, kje je tista tvoja pižama?

Petek, Avgust 31st, 2012

Zanemarjeni ljudje so mi šli vedno na živce. Ne grdi, ampak zanemarjeni. Ne samo odrasli, tudi otroci. Ne vem.

Nimam se za kakšno hudo mačko, ampak trudim se, da sem v mejah normale. Sploh, odkar sem mama, se mi zdi, da je to kar pomembno. Zame. Za mojo samozavest. Ne vidim niti enega razloga namreč, da bi bil to izgovor, da se – kot je enkrat na enem pivu rekel eden mojih najljubših soblogerjev – kot mama prenekatera ženska tako zapusti, zredi za trideset kil, postriže na ježka in ji za nič več ni mar. Ker je mama in je pač rodila, enkrat, dvakrat, trikrat, in da ja, to pač terja svoj davek. Oh, plis! To ne sme nikol bit izgovor za popackano frotirasto pižamo.

Ko se zdej, pri poznih tridesetih dobivamo z babami – štiri od šestih imamo otroke, spoznavam, da so vse zelo fejst izgledajoče mamice. Zrihtane, postavne punce – kot iz cajtov gimnazije. Pod zrihtane sicer absolutno ne mislim na vse kriplje napleskane in načičkane izumetničene avše. Ampak urejene zdrave ”mlade” ženske, kakršne sodijo recimo k našim 1-5 let starim mulčkom. Nič strašnega ni bit mama. Če hočeš.

Sama spadam med ženske, ki sovražijo nakupovanja. Od tavelikih futer šopingov do cunj, vse mi je odveč. Zato imam zelo malo oblačil, si pa tu kdaj pa kdaj privoščim kakšen kos, ki je bolj spešl in se ga da recimo fajn skombinirat s kavbojkami, v katerih se še zmeri najboljše počutim. Občasno si privoščim nesramno drago eskapado, kar se tiče torbice, recimo, jo pa potem nosim kar nekaj let. Nikol tudi nisem imela na polici trideset stekleničk parfumov. Še dveh ne. Imam en parfum. Imam eno kremo za obraz, eno za ”prve” gubice okrog oči, eno za telo. En šampon in en en balzam. Ok, no, pa arganovo olje za lase :oops: . Imam en zimski plašč (pa je tist tolk bolj hud :lol: ). Od mene bi trgovine težko (pre)živele. In v tem duhu tudi vzgajam svoja otroka. Nimata veliko oblačil, ker itak skoraj vsak dan peremo. Sta pa vedno sveže oblečena in nikol popackana ali v zapranih flekastih majicah. Ne bi rada, da jima bi bilo recimo normalno, da sta nonstop nekaj umazana. Ne bi tudi rada, da bi se jima obleka zdela pretirano pomembna, ker v resnici ni. Bi pa rada, da jima je všeč, da sta čista. Itak, da bo punca, ko bo odraščala, dajala čez tudi fashion fazo, to spada zraven. :oops:

Važni so umiti in lepi lasje. Zdravi zobje. Zdravo in letom primerno fit telo (na tem moram začet pospešeno delat, orkaguma!). Tudi ko si mama – mogoče celo predvsem, ko si mama. Ker otroci se učijo navad in reda od staršev. Od ranih let naprej. In so čist prevečkrat po krivici podcenjeni. Treba je bit dober zgled, da se kasneje ne bi bilo treba čudit, da ‘zakaj so pa naši taki??”.

Ja. Potihom pa komaj čakam na kakšen hud šoping s hčerkico, ane. :lol:

  • Share/Bookmark

Ponedeljek, Avgust 27th, 2012

Ja.

  • Share/Bookmark

Dober dan, danes je (spet) moj rojstni dan!

Petek, Avgust 10th, 2012

Nič posebnega nisem hotla povedat. Vaša Sadie je spet eno leto modrejša (khem khem). Tisti, ki me berete že dlje časa (mogoče celo od začetka) in me imate radi, me pravzaprav poznate. Tisti, ki me ne berejo al pa tisti, ki me ne marajo, tud ok. Teh je najbrž veliko. Ufff, kolk jih mora bit, Sadie-haterjev. Talk to the hand! :cool:

Vedno sem bila tip človeka, ki ima zelo ozek krog prijateljev in slednji so večinoma iz otroštva in šole (razen redkih parih izjem, ki so me neverjetno presenetili in za katere se mi zdi, da so že celo življenje z mano, pa čeprav je to v resnici recimo ’samo’ pet let). Med svoje najboljše prijatelje štejem absolutno tud oba brata, ki jima bom vedno zaupala in s katerima se o najpomembnejših stvareh še vedno posvetujem. In njunim nasvetom stoodstotno verjamem. Ne glede na vse, kri nikol ne bo voda.
S temi parimi ljudmi, ki me navdihujejo in razveseljujejo, smo v dobrem in slabem in me v slabem niso zapustili in tud jst nisem (in ne bi) nikdar zapustila njih. Nisem tip človeka, ki bi bil enkrat bolno navdušen nad nekom in ga tisti hip koval v zvezde, čez pol leta pa se z njim na smrt skregal in ga odjebal za zmeri. To je za labilne ljudi, ki se obračajo po vetru.
Če se ti enkrat uspe zasidrat v moje srce, potem tam najverjetneje tud ostaneš – ker imam dober filing za ljudi in v življenju se nisem zmotila. Nikoli nisem spustila napačnega človeka blizu. Pa so se trudili.

Tko. To sem jst. Vem, da sem težak karakter in da me veliko ljudi ne prenese. Sem pa glih tolk zajebana, ane, da mi za to prav dol visi. Dokler bodo ob meni tisti, za katere sem prikupno prismuknjena in ne ’samo’ zajebana, sem več kot srečna. In z njimi se imam namen smejat, ne s celim svetom.

Kvaliteta je pomembna, ne kvantiteta. Ne nazadnje tudi bralcev.

  • Share/Bookmark

Sreča

Sreda, Avgust 8th, 2012

Včeri sem pri sosedu na vrtu v radiju pol metra v desetih sekundah našla dve štiriperesni deteljici. Čist slučajno.

Ju pa nisem mogla odtrgat z zobmi, ker je žičnata ograja vmes. A vseen šteje?

  • Share/Bookmark

Ja

Sobota, Avgust 4th, 2012

Danes popoldne smo bili prvič skupaj v našem novem stanovanju. Ki se počasi prazni. Hecen filing, da je zdaj naše.

Prelepo je.

  • Share/Bookmark

Nekaj malega o zavisti

Sobota, Avgust 4th, 2012

Nimam se za zavistnega človeka. Mogoče zato, ker sem imela zelo srečno otroštvo, lepo mladost, kar nekaj let brezskrbnega študija in vse to. In tud zdej mi je fajn, zadovoljna sem s sabo, imam krasna otroka, ok službo, kjer imam privilegij, da mi ni treba viset osem ur, prepotovala sem celo Evropo in tud nekaj daljnega sveta, nekaj sem videla, nekaj doživela. Pojma nimam, kaj bi sploh lahko zavidala. Lepše lase? Boljše nohte? Zeh.

Ne zavidam ljudem, ki zdaj končno kam grejo, prej pa pol stoletja niso nikamor šli. Ker izgubljenih let in doživetij se ne da nadoknadit. Nikol več jih nimaš norih petindvajset.

Ne zavidam ljudem, ki se hvalijo, da se s svojim partnerjem v dvajsetih letih zakona niso nikol skregali. Ker to pomeni, da eden od njiju iz ljubega miru fajn golta. In to prej ko slej pomeni bolezen.

Ne zavidam ljudem, ki vse svoje zadolžitve preložijo na druge, brez kančka slabe vesti, pri tem pa se še smilijo sami sebi. Jst temu čist po kmečko rečem izkoriščanje in lenoba.

Ne zavidam ljudem, ki se hvalijo, kolk časa si vzamejo zase in pri tem ‘pozabijo’ prišepnit, da otroke so pa za deset dni porinili dedku in babici. Jst temu rečem neiskrenost.

Zavidam pa ljudem, ki govorijo veliko tujih jezikov. In lahko berejo knjige v originalu. V prevodih se tolk izgubi. Angleščina ne šteje.

  • Share/Bookmark