Arhiv za Oktober, 2012

Zadnji mesec

Torek, Oktober 23rd, 2012

V ponedeljek in petek popoldne tradicionalno torticanje s tamalima slavljencema. Odkrila sem fantastično pirino pito z jabolki in rozinami. Vmes trikrat fitnes. En babji večer. En obisk Grošeljce. Dve noči brez šefeta. Veliko pečenega kostanja in malih črnih prstkov.

Zdaj smo bili ene četrtič letos par dni sami in smo že kar fino ulaufani. Usedem se s tamalima na tla in ju primem ta tiste male ročice in jima rečem: lejta, sami smo, potrudita se bit pridna, pa dejmo se luštno imet. Vzela sem dva dni dopusta in bila cel dan z njima. O šit, kako je pasalo. Smo eno popoldne sedeli v Saxu, zraven pa dva poslovneža. Sem vprašala, a vaju moti, gospoda, če se usedemo tule na vogal, ker je še malo sonca. Onadva pa: ne, mami, nič naju ne moti. Otročka sta se potem igrala, jst sem srebala kofi, japija pa debatirala o milijonih. Oba v bermudah z žepi, zgoraj pa srajca in reklc. Hecneža. Ko smo odhajali, je eden rekel: pa lepo se imej, mami.

In moja punca je na poti domov vprašala, a bo že noč? In sine je mrmral tema, tema. Za večerjo smo jedli kosmiče in se šli ‘moj moj’. Zaspala sta ob osmih. In noč je bila mirna.

Sem stala zvečer potem v temi ob oknu in gledala ven. Tist filing je bil spet, magdalenice. Ampak v dobrem smislu. V smislu, da smo na varnem. In kakšno srečo, da imam. Dva taka polha z mehkimi lički. In tista tišina, ki nastane mičkeno čez osem. Kadar sem zvečer sama, vedno ugasnem tv in vse luči in kar malo ždim v kotu na zofi. Kot en mali bavbav objemam kolena in ves tisti mir sto na uro.

Z nikomer na tem svetu ne bi hotela zamenjat svojega življenja.

  • Share/Bookmark

plan A

Sreda, Oktober 3rd, 2012

A če rečem, da je fantastična jesen, a bo osladno slišat?

Polna takih drobnarij, ki razveselijo in spomnijo, kako nam je fajn. Nenapovedan obisk bracota (ok, zdaj strica Gigija), ki žvižga pod balkonom, večerja z drago prijateljico, vožnja z barčico po Ljubljanici – ki ne bi mogla bit na bolj perfekten dan: oblačno je bilo, mirno, malo hladno, en tak prima zlovešč filing je vel z obeh strani kopnega in meni je srce igralo, pa nabiranje kostanja in delanje posteljic za celo družino iz bodečih lupin, še zadnjih par voženj z vlakcom na Grad, spotoma obisk gospe s tapetami, jabolčna pita in prvi pink plašček za hčerkico. Ki mi je, mimogrede, zadnjič, ko sem jo crkljala pred spanjem in ji rekla: tako te imam rada, Bižek, punčka moja, šepnila že napol speča: mami, kar srček me greje, ko mi to rečeš. :)

In medtem ko ful uživamo v družinskem življenju, je minilo že tud sedemnajsto leto od tistega usodnega žura za goodbye teens – še vedno zardim, ko se ga spomnim, pa šesta (ali sedma, hmmm?) obletnica poroke, ki sva jo čist spontano preživela na eno mirno nedeljo po zadnjem septembrskem morju na bowlingu, ki je bil darilo varuške in njenega fanta, midva pa sva vzela zraven še malo odlične družbe in o šit, kako smo se narežali. Mislim … (Ne) verjamem, da obleka naredi človeka, dejstvo pa je, da mu čevlji za bowling vzamejo vsaj malo dostojanstva, no. C’mon!

In enkrat vmes je že skoraj do konca zraslo naše novo gnezdece, ki bo res ena taka spešl mešanica. Roko na srce, meni dol visi, kaj je moderno, jst hočem sebe/naju/nas. In vsekakor nočem ničesar v barvi bele kave in malo manj bele kave ali kave samo z malo mleka. Navadne bele stene. Hočem les po tleh, hočem hrapav filing deske pod stopali. Pa en ogromen orientalski tepih. In največjo možno leder zofo. In eno seksi kartell svetilko. Za vse ostalo ima šefe popolnoma proste roke. Luči, pohištvo, bela tehnika – z vsem, kar izbere, bom komot preživela, glede teh stvari sem zelo prilagodljiva. Ne odstopam pa od parih svojih muh, ane. :oops:

Iščem samo še – pozor – takole travco … :cool:

Če bi kdorkoli znal pomagat, da črtam še ta zadnji opravek s svoje wish liste, potem lahko končno zadovoljno vzkliknem: mission completed!

O, sranje, tako sem srečna. Najbrž spet hormoni.

  • Share/Bookmark