My name is Bond. Sadie Bond.

Danes ponoči se je vrnil šefe in zjutraj smo bili že ob šestih vsi zbrani ob novem plastelinu . Tamali je komaj čakal, da mu pokaže, kakšno jabolčno pito je pomagal spečt. Jup, včeraj popoldne – ker jima ni pasalo ven, sem se opogumila, na hitro prečekirala, kaj imamo doma in rekla – a gremo narest jabolčno pito?? Danes imam sicer muskelfiber od ribanja jabolk, ampak glede na njuno veselje ob tem, da mama dela slaščico (kar je sicer pri nas v šefetovi domeni), je bilo vredno. In uspelo nam je presenetljivo dobro. Sploh za prvič.

Now, how cool is that?

Zvečer sem po tvju zvedla, da se bliža konec sveta. 21.12. letos menda. Mislim, halo??? Pa glih čez novoletne praznike sem si nameravala vzet čas za branje menda enega najboljših piscev krimičev Stiega Larssona in spoznat njegovo Lisbeth Salander, ker me je Irenca popolnoma navdušila. Kaj ji uspe, ane, z druzga konca sveta. Pravi, da so švedski pisatelji boljši od ameriških in jst ji verjamem. Za razliko od teh buč o koncu sveta in podobnih racah. Preveč časa imajo ljudje. Zdaj, ”zadnji” mesec pa najbrž sploh – s poslavljanjem in zapravljanjem, predvidevam. Hudič vedno serje na največji kup. Je že tako.

Sam res, ane.

Počasi pakiramo naše življenje v škatle. In velik prazen prostor, kjer je dva dni nazaj po besedah moje male punce potekala ta prava ”delavska malica na gradbišču”, že čutim, da postaja dom. Sortiramo. Prvo rundo igrač smo odpeljali v vrtec. Včeraj smo oddali še previjalno mizo, ker je sine že tri mesece pridno na kahlici, prodali ta velik voziček, ki je od pomladi sameval v kotu. Kako sta mahala za njim. In zamenjati smo morali varuško, ker je dosedanja dobila službo v vrtcu. Smsi o tem, kako nas pogreša, pa še kar prihajajo. In še edini prstan mi je postal prevelik in mi je zdrsnil dol, ko sem pakirala mrežo proti komarjem v vrečko. Na žalost ga ne morejo več pomanjšati.

Pogrešam Irenco, ki je šla za eno leto po svetu, pogrešam Mihata, pa še sploh šel ni, mislim na Špelo, ki je z družino spokala in šla s trebuhom za kruhom v Avstralijo.

Mene vleče pa samo 300 m naprej.