My name is Bond. Sadie Bond.

No, pa je spet konec leta. Hmmm. Nimam pretiranih želja za drugo leto, letošnje je bilo naporno in stresno – vsaj proti koncu in zdaj je za nami. Selitev je uspela, že tri tedne smo preseljeni, tamala lepo spita vsak v svoji sobi od prvega dne (!) in naredili smo si (spet) eno tako gnezdo, za katerega bom počasi lahko rekla, da smo to mi. Da ne bi moglo bit nič drugačno, ker smo to pač mi.

*****

V novem letu si želim še naprej (popolnoma klišejsko), da bi bili zdravi, na prvo mesto nameravam še vedno postavljat svojo družino (spet kliše), ker je to trenutno pač moja priorieta, na drugem mestu sem pa (že) jst, pospešeno delam na sebi, zaenkrat fizično. Tud za dušo bo, upam, bolje poskrbljeno v prihajajočem letu. Če ne drugo leto, pa leto zatem. Vse ob svojem času. Tud knjiga pride na vrsto. Ko dozori. In ko bo čas. Mislim, blogov je več kot 750, zvezkov s kratkimi zgodbicami 20. Za deset knjig. Samo to še zdaleč ni moj namen. Jst sem ena drugačna jeda, da smo si na jasnem.

*****

Prejšnjo soboto smo se dobili s sošolci iz gimnazije in zabluzili pozno v noč. Bilo je nepozabno in osvežujoče in vesela sem, da sem se zbrcala ven, čeprav težko. So pa šli protesti mimo mene, pa ne da sem ravnodušna, ampak redek frej večer, ki sem si ga vzela, sem pač hotela ”zapravit” drugače. Enostavno sem šla rajši na pivo in rakce in praline. Smo sedeli za mizo in bili bolj srednješolski od srednješolcev. In prav prijetno se je bilo vračat domov s taksijem, solidno okajena in do roba solz nabita s čustvi. Čeprav prstov, ki so enkrat vmes prav neslavno zamrznili v bulerjih, že davno nisem čutila več, še zaspala sem v nogavicah. Sem pa čutila, še celo noč, čokolado na prstih in peno na jeziku.

Želim vam vsem eno fajn leto. Naj bo navdihujoče.

Nekoč je živela deklica, ki si je na vso moč želela. Tolk enih stvari, da je bila zanje pripravljena prodati sebe.

In se je nehala držat za roke.

Veseli december je tukaj in zelo sem ga čakala. November imam sicer rada, ker je turoben in mračen in meglen. Včasih paše tud kakšen tak mesec, paše se gnest doma in spečt kakšno pito, da diši. Jst si rečem, da novembra počivam. Varljiv filing, ja. Absolutno pa ne maram januarja, ko je konec stanja pričakovanja, ko se sname lučke z dreves in na mestnih ulicah ostane samo umazan in moker asfalt, in mesto se mi zdi tako zmahano in zgonjeno in utrujeno. Si pa vedno rečem, še februar preguramo, pa bo.
Letos se veliko bolje počutim, predvsem fizično. Delam na tem, da se vrnem v stare tirnice, jutranja telovadba počasi postaja utečena rutina in energije je posledično cel dan več. Danes me je zjutraj zbudil potres, v temi in tišini sem pojedla šalco ovsenih kosmičev, potem so se začeli zbujati in capljati v dnevno. Nazadnje kot zmeri sine zaspanček, ki se zbuja okol sedme. Potem je prišla varuška, šibala sem na fitnes, odlaufala, odkvihtala in že sem drvela v nov dan. Kot nova.

Zadnjič sva šla po dolgem času tud s šefetom ven, na tajske nudelce in gajbo piva. Tem najinim mini odklopom pravim prefinjeno katarzični večeri. No, saj to tudi v resnici so. Spucava se in nadoknadiva in pomirjeno zaspiva. In šla sem s hčerkico na lutke in neizmerno sva se imeli lepo. Sem celo predstavo pogledovala proti te mali šobici, kako je bila razburjena in nasmeh mi je silil tja do ušes. Moja mala Mia Wallace. Mislm, da noben drug tip punčke ne bi bolj pasal k meni kot takale samosvoja žverca. Narava že poskrbi, da vsak svoje dobi.

In bliža se dan selitve, še prej pa dve mini vselitveni zabavi. O, šit, že komaj čakam. Petek bo šefetov, sobota pa moja. Vse babe pridejo. Prižgala bom rdeče neonke in še kartellko v kotu, dala bom gor en kup roknrola, na hladno pa pivo. Pocrkljat jih kanim z mičken opečenim govejim karpačom, svežimi jabolki in nastrganim parmezanom in buffalo mocarelco na sladkem paradižniku, z baziličim oljem in pršutom. Tako nekako.

Imejte krasen mesec in imejte se radi. Prioritete so važne. Čas pa bo pokazal, če smo izbrali prave.