No, pa je spet konec leta. Hmmm. Nimam pretiranih želja za drugo leto, letošnje je bilo naporno in stresno – vsaj proti koncu in zdaj je za nami. Selitev je uspela, že tri tedne smo preseljeni, tamala lepo spita vsak v svoji sobi od prvega dne (!) in naredili smo si (spet) eno tako gnezdo, za katerega bom počasi lahko rekla, da smo to mi. Da ne bi moglo bit nič drugačno, ker smo to pač mi.
*****
V novem letu si želim še naprej (popolnoma klišejsko), da bi bili zdravi, na prvo mesto nameravam še vedno postavljat svojo družino (spet kliše), ker je to trenutno pač moja priorieta, na drugem mestu sem pa (že) jst, pospešeno delam na sebi, zaenkrat fizično. Tud za dušo bo, upam, bolje poskrbljeno v prihajajočem letu. Če ne drugo leto, pa leto zatem. Vse ob svojem času. Tud knjiga pride na vrsto. Ko dozori. In ko bo čas. Mislim, blogov je več kot 750, zvezkov s kratkimi zgodbicami 20. Za deset knjig. Samo to še zdaleč ni moj namen. Jst sem ena drugačna jeda, da smo si na jasnem.
*****
Prejšnjo soboto smo se dobili s sošolci iz gimnazije in zabluzili pozno v noč. Bilo je nepozabno in osvežujoče in vesela sem, da sem se zbrcala ven, čeprav težko. So pa šli protesti mimo mene, pa ne da sem ravnodušna, ampak redek frej večer, ki sem si ga vzela, sem pač hotela ”zapravit” drugače. Enostavno sem šla rajši na pivo in rakce in praline. Smo sedeli za mizo in bili bolj srednješolski od srednješolcev. In prav prijetno se je bilo vračat domov s taksijem, solidno okajena in do roba solz nabita s čustvi. Čeprav prstov, ki so enkrat vmes prav neslavno zamrznili v bulerjih, že davno nisem čutila več, še zaspala sem v nogavicah. Sem pa čutila, še celo noč, čokolado na prstih in peno na jeziku.
Želim vam vsem eno fajn leto. Naj bo navdihujoče.