Predvidevam, da besedna zveza ‘kriza srednjih let’ velja za populacijo okrog 40. leta. Ker čas (nas vseh, tudi moj) teče, pravzaprav drvi v to smer, z grozo ugotavljam, da kani v bližnji prihodnosti v moji okolici izbruhniti ta pojav. Kar je sicer žalostno dejstvo, je pa – roko na srce – smešno za gledat.
Za moške, se mi zdi, da jih zagrabi želja po dokazovanju, da ‘’so še vedno pri močeh” in se začnejo pretirano ukvarjat recimo s športom – žal prepogosto celo adrenalinskim, nekatere zagrabi, da si kupijo kakšen hud motor, ki so si ga želeli že od mladosti, eni si nabavijo poršeja. Tisti, ki jih res grozno prizadane, začnejo nosit majice brez rokavov in podobne mladostniške outfite.
Ženske, se mi zdi, zagrabi panika in hočejo pokazat, da so še vedno mačke, nekatere si izberejo že tako znucan ‘začeti z nova’ – še na faksu smo temu rekli ‘jutri pa res začnem študirat’. Ene začnejo ultra zdravo živet, besno telovadit, dajo si umetne joške, oblečejo se v minike in podobno. Ok, mene je strašno zagrabila telovadba, bi si pa raje, če bi le lahko, kupila poršeja in tako potešila zametke svoje morebitne krize. Pa mogoče bo čas, da neham nosit kratke hlače iz đinsa, no. Čeprav tega ne morem obljubit.
Dejstvo je, da so 40. leta obdobje, ko se vsak normalen človek vsaj mičkeno ozre nazaj in naredi en rezimé, kaj in kako se je odrezal v svojem življenju do zdaj. Mogoče naredi še plane, kako in kaj bo naprej. Sešteje, vrže na vago. In trenutek, ko/če ugotoviš, da si bil neuspešen oz. da ti ni uspelo prav nič, je verjetno strašna streznitev.
Vam vsem, ki stopate po moji moti, kar se let tiče, iz srca želim, da bi ga (zgolj) zmerno biksali in se pogumno držali. V resnici namreč je dobra polovica vsega še pred nami. In zna biti še kako zanimiva.
De Niro vas gleda. Zmeri.