Arhiv za Januar, 2013

Kriza srednjih let ali Never Forever young

Ponedeljek, Januar 28th, 2013

Predvidevam, da besedna zveza ‘kriza srednjih let’ velja za populacijo okrog 40. leta. Ker čas (nas vseh, tudi moj) teče, pravzaprav drvi v to smer, z grozo ugotavljam, da kani v bližnji prihodnosti v moji okolici izbruhniti ta pojav. Kar je sicer žalostno dejstvo, je pa – roko na srce – smešno za gledat.

Za moške, se mi zdi, da jih zagrabi želja po dokazovanju, da ‘’so še vedno pri močeh” in se začnejo pretirano ukvarjat recimo s športom – žal prepogosto celo adrenalinskim, nekatere zagrabi, da si kupijo kakšen hud motor, ki so si ga želeli že od mladosti, eni si nabavijo poršeja. Tisti, ki jih res grozno prizadane, začnejo nosit majice brez rokavov in podobne mladostniške outfite.

Ženske, se mi zdi, zagrabi panika in hočejo pokazat, da so še vedno mačke, nekatere si izberejo že tako znucan ‘začeti z nova’ – še na faksu smo temu rekli ‘jutri pa res začnem študirat’. Ene začnejo ultra zdravo živet, besno telovadit, dajo si umetne joške, oblečejo se v minike in podobno. Ok, mene je strašno zagrabila telovadba, bi si pa raje, če bi le lahko, kupila poršeja in tako potešila zametke svoje morebitne krize. Pa mogoče bo čas, da neham nosit kratke hlače iz đinsa, no. Čeprav tega ne morem obljubit. :oops:

Dejstvo je, da so 40. leta obdobje, ko se vsak normalen človek vsaj mičkeno ozre nazaj in naredi en rezimé, kaj in kako se je odrezal v svojem življenju do zdaj. Mogoče naredi še plane, kako in kaj bo naprej. Sešteje, vrže na vago. In trenutek, ko/če ugotoviš, da si bil neuspešen oz. da ti ni uspelo prav nič, je verjetno strašna streznitev.

Vam vsem, ki stopate po moji moti, kar se let tiče, iz srca želim, da bi ga (zgolj) zmerno biksali in se pogumno držali. V resnici namreč je dobra polovica vsega še pred nami. In zna biti še kako zanimiva.

De Niro vas gleda. Zmeri.

  • Share/Bookmark

neZgodbe

Petek, Januar 25th, 2013

Nekoč je živela deklica … Neeeee …. Nekoč sta živeli dve deklici … Al kako se že prav začne?

Ona: o ne ne ne.
On pa: o ja ja.

Sedet na lesenem krokodilu in gledat bele šotore. Vmes pa jezero. Zeleno. Nad njim gosta megla, ki je spustila skoz en sam ubogi miceni in drobčkani sončni žarek. En mini žarkec v taki strašni megli, a-a.
Mislim, če ti rečeš, da je to najlepši kraj na svetu, potem ti verjamem. Kašmir. Kot najfinejša volna. Kot kotiček med Pakistanom in Indijo. Kakor hočeš, kolikor domišljije premoreš. Mehko pa zna bit.

se znaš ovit
se z mano skrit
v oblak dreseč
obrazek speč

Mogoče bi blo pa treba enkrat res rit (spet) vsem skupi pokazat. Saj, v končni fazi, kaj pa je to tazga. Rit al pa koleno al pa uho.

  • Share/Bookmark

Klein, aber oho!

Sreda, Januar 16th, 2013

Privilegij

● je bit iskreno otročji in se z užitkom sankat
● je samo poklicat in ne it v službo, če zunaj preveč sneži :oops:
● je sedet s tamalima na široki okenski polici, srebat kofi in imet THE view
● je ne pazit na težo in se zvečer na kavču v miru basat z datlji in kokosovimi poljubčki in imet zjutraj eno kilo manj :cool:
● je dobit razglednico iz Vietnama in zvečer v postelji hčerkci za lahko noč povedat zgodbico o prijateljici Irenci, ki je šla okrog sveta :*
● je spat v taveliki postelji in prespat noči
● je delat plane za poletje, čeprav je še daleč
● je spet pogledat kakšen nov film, ker optika dela čudeže
● je zamenjat posteljnine vseh postelj naenkrat, ker imamo končno sušilca

in pika

  • Share/Bookmark

Tolk o štorkljah …

Sreda, Januar 9th, 2013

Včeri zvečer me je tamala, ko sva se pred spanjem še malo crkljali, popolnoma presenetila z vprašanjem: mami, kako pa pridejo majhne punčke v mamin trebuh?

Mislm, sej vem, da bo te zadeve enkrat treba razložit, ampak, čakite mal, tamala ima štiri leta! In potem sem gruntala, a naj začnem z zgodbo o štorklji, al so mogoče boljš čebelice. Potem sem zinila: majhna punčka zraste v trebuščku, če se imata mami in oči rada. In sem upala, da bo otroška radovednost s tem vsaj za silo potešena ali pa vsaj preložena še za ene deset let. Moja Bižek pa: ja, vidva se imata rada, a ne? In sem pritrdila, da ja. Potem pa spet ena spodbudna: a potem bo v tvojem trebuščku zrastla še kakšna punčka al pa fantek? :shock:

Hmmm. Pa smo tam. Potem je sicer modrovala dalje, da ona in bratec se imata tudi rada in da bo mogoče kakšna punčka zrastla tud v njenem trebuščku in da bo Lili. :D

Potem je bila pomirjena. Šepnila je še – mami, midve imava ljubezen, potem pa zaspala. Jst sem pa še kar ležala poleg nje in jo gledala, to malo pametno in prelepo čudo v roza pižamci, ki je res zrastlo v mojem trebuhu, gledala sem jo, kako mirno diha in spet je bil eden tistih trenutkov, ki ga je potrebno skladiščiti.

  • Share/Bookmark

Kje si bil, ko sem bila s teboj

Petek, Januar 4th, 2013

Petek je in ni treba bit genij, da uganeš, da so šli fantje ven, jst pa uživam v tišini in srebam svojo mrzlo grenko kavo. Vesela sem, da imajo te svoje petke in nikol jih ne kratim, razen če se sama res ne morem zmenit drugače, se mi zdi prav, vsaj enkrat na teden si it zbistrit glavo. Jst grem tako raje v soboto, ko nisem tako izmozgana, ker se v soboto zjutraj malo naspim, opoldne grem pa včasih še s tamalima v mižale. Vsaj ležat in brat.

Težek mesec je za nama s šefetom. Poln enih mini prepirčkov, nenehnih zbadanj, nervoze in grizenja ustnic in tega sranja, ki ga niti nočem opisat, tako ga hitim pozabit. Breme selitve in – ne nazadnje – ogromnega kredita, je terjalo svojo tiho mašo (ne dobesedno, bolj življenje drug mimo drugega). Šefe je bil cele popoldneve na stanovanju in je odklepal in zaklepal za delavci (ker so bile pri nas mini stvari za zrihtat, so se vsi najavljali po svojem rednem šihtu) in pospravljal, da se bom ja lahko preselila samo z gatami v kufru kot gospa, jst pa sem bila medtem sama s tamalima in sama za vse in seveda zvečer čisto uničena. On se je zrušil na kavč in bolščal predse al pa v/skozi tv, jst sem omedlevala že ob pol desetih. Zjutraj pa v službo in jovo na novo. Dober mesec se je vleklo, če ne več. Smo imeli zadnjič na obisku mojo dobro prijateljico z družino in me je zvlekla na kraj in mi rekla – ti, vidva imata pa mal krize, a? In potem me je drug dan še poklicala in me spodbudila – včasih pride tako, zdržita, že zarad otrok morata …

HALO?? Kdo pa je govoril kaj o razhajanju? Midva ne. Nisva se pričakala zarad česa pomembnega, kar tako brez veze sva se žrla, od utrujenosti in naveličanosti, kdaj bo že konec, vse skupaj se je vendar vleklo od avgusta. Pridejo pač taki trenutki v življenju v dvoje, tudi če se imaš rad, ko si zarad vsega, kar se nabere v sprotnem vsakdanjem življenju, pač zatežiš zarad bedastoč. Danes me je sram, takrat si pa nisem/nisva mogla pomagat.

Silvestrovo sva preživela mirno, doma na kavču ob filmu oz. dveh. S pirčkom v roki. Končno umirjena. Držala sva se za roke in v meni je bil tak spokoj, kot bi šel en cunami čezme, zdaj bi bilo pa končno vse za mano. In opolnoči, ki sem jo, mimogrede, komaj dočakala, sva nazdravila s heinetom. Prav po proletarsko. In bilo je carsko.

Od takrat je mir. V meni, v nama, okrog naju. Spet se normalno pogovarjava, spet me poboža po ritki, preden zaspi in me nežno pokrije, če mi gol hrbet kuka izpod odeje. Ker včasih se delam, da že spim in čakam. Na te malenkosti, zarad katerih vem, da je vse ok. In ki sem jih pogrešala. Ali pa mogoče zarad preutrujenosti in sitnobe samo prespala.

Ne verjamem, da je kje vse rožnato. Pa tudi če je, pri nas ni. Pride kakšno turbolentno obdobje. Mogoče mora. Tokrat je že bil orng razlog. Ga pa z veseljem pustim za sabo in se spet držim za roke. Ha, na tanovi zofi!

  • Share/Bookmark