Arhiv za Februar, 2013

an everlast

Ponedeljek, Februar 18th, 2013

V pritlični hiši sem stala … Ob oknu, za zaveso. In gledala ven. Kot včasih, sem si mislila. Ko so ugasnile luči. Ki znajo ugasnit kot včasih samo še v mojih mislih. Zunaj se sprehajajo v franžicah in brundajo in pesek jim škripa pod škornji. Lepo se jim zdi.
Jst pa vidim eno samo fucken Everglades močvirje in krokodile.

V naše mesto se prijaha drugače, gringo!

  • Share/Bookmark

kitsch me

Torek, Februar 5th, 2013

Večeri z babami, te naše abonmajske sobote, so ena taka fina mešanica. Šestih različnih punc, zdaj gospà, miks piva, rdečega vina in čaja z medom. Pod mizo pa bulerjev, salonarjev, škorenjcev. Ne vem, kaj bi brez tega dela življenja. Tako se vedno veselim in … Dež je za pusije, me smo priklicale sneg. Naslednje jutro sem še miže in bosa tipala za lekadoli in bil je eden najradostnejših glavobolov na svetu.

To so eni zelo srečni časi. Nobene nesrečne zaljubljenosti več. Nobenega strahu pred izpiti. Mr. Right te čaka doma na kavču in diploma se že leta praši na polici. Zjutraj pred službo odlaufaš dvajset minut in narediš sto počepov z utežjo. Na kuhan stročji fižol si posuješ dve žlici kaper. Prižgeš utripajočo svečo in si z otroškim šamponom umiješ lase, da bi dišali kot njeni. Izbereš lutkovno predstavo.

In ko pade noč, ko en del mene že zdavnaj spi, drugi del pa se šele prebuja, takrat se kot z zvokom dveh vinskih kozarcev ob čin! stakneta ta dva moja svetova. Še nikoli nisem tako dobro spala kot v tem stanovanju zdaj. Blazno rada grem v posteljo se skrit med ’sometimes dreams come true’. S Pacinom na eni strani postelje in šefetom na drugi so noči čist prekratke. Se še vedno zgodi, da ponoči stojim ob oknu in gledam na cesto, pogleda na zdravo prometno cesto ne bi nikoli zamenjala, tako me pomirja. Hecno varno se počutim ob misli, da je med mano in tistim črnim džipom pred semaforjem samo ena šipa. Ne vem zakaj, od nekdaj je tako. Zvoki narave in žabje regljanje in podobni črički me ne prepričajo. Žal mi je edino, da me zjutraj ne zbuja več radio. Tisti ‘klik’ ob vklopu tik preden začne svirat glasba … Usodni klik sem mu rekla.

Drugi svet pa … Tisti, ta budni, ja. Me nagovarja, naj si naredim še eno večerjo, vsaj pest datljev in kavo. Me nagovarja, naj pogledam še kakšen film, ker da noč je še mlada (btw, od vseh filmov, ki so se zvrstili v zadnjem mesecu, sta me pritegnila edino muska iz Djanga in zgodba iz Killer Joeja). Mi šepeta, naj slečem XXL Billy Idol majco in dam gor kaj zapeljivejšega. Me prepričuje, naj povem, naj zinem že enkrat in neham pogledovat na uro. Me rine v tisto smer toliko časa, dokler ne pristanem na njegovih ramenih in se spomnim, zakaj so mi všeč veliki fantje s konkretnimi rameni. Mi privabi nasmeh na ustnice, absolutno presuhe od samo triintridesetih procentov vlage. Ki počijo in zapečejo in zakrvavijo.

Mislim, da rabimo še kakšen mesec zime, da se še mičkeno pomatramo, preden pride ‘zeleno, ki te ljubim zeleno’ v vsej svoji veličini. Midva z Billyjem sva velika oboževalca razgleda na zasneženo križišče ob treh zjutraj. Človeka zamika, da bi šel kar bos na en sprehod. Potem pa, o sranje, spet prevlada pamet in se naženem spat.

  • Share/Bookmark