Arhiv za Marec, 2013

born free

Torek, Marec 26th, 2013

Saj, si je mislila, saj je samo kečap.

Zavita v temno moder žameten kopalni plašč si je iz avtomata natakala kavo. Razmazane barve so se v krogih packale okrog oči, vse je bilo pisano. Razen kuhinjskih omaric, tega jutra je bilo vse pisano. Mini napis na zapestju ‘born free’, žvenketanje verižice navite okrog njega, cingljali so v vetru zvončki na vrtu. To jutro. Če verjameš. Kvazi popolno jutro, človek bi pomislil, da se dela pomlad, tako kičasto je bilo vse. V njeni glavi. Pa je bila v resnici jesen.
Mogoče pa sploh ni bilo nobenih barv. Nobenega žvenketanja. Nobenega vetra, še piša ne. Ne spomni se. Luknja.

Bel kavč je bil umazan, mogoče od krvi, mogoče od kečapa, od vina, od nečesa pač. Na njem je ležalo telo, negibno. Je spalo? Je umrlo? Težko bi rekla, bilo je tam, utrujeno, površno pokrito z zelenim pregrinjalom. Imelo je lepe dolge noge, ampak nič življenja.
Njene roke so se tresle, sedeč na svetlečem pultu je pila črno kavo in si prižigala cigaret. Saj ni vedela, kje naj začne. Spije do konca kavo, nekaj pojé, od včeraj je bilo na štedilniku še za krožnik bučne juhe, naj posluša tišino, kriči ali si prižge radio, kaj zdaj, kaj naj? Začetek ali konec?
Vse se je zgodilo tako hitro. Spontan večer, potem pa očitki, jok. Kaj je sledilo, se ne spomni več. In zdaj je budna. In tisto lepo Telo leži tam na zofi.

Lahko bi bilo vse drugače. Če bi ne bilo spreminjanja, nenehnega poskušanja spremeniti ga, spremeniti vse, vzeti to eno njuno življenje in ga začeti znova. Koliko truda za brez veze. Zaljubila se je vanj, v vse, kar je imel in počel, v to, kako je govoril, v njegove (pre)velike sanje, v njegov večni optimizem, v tiste tanke zajebane ustnice, v dlačice pod popkom. Potem, ko ga je imela, pa ga je hotela spremeniti. Ona, ki je bila ‘born free’. Oblikovala ga je kot kepo gline. In ko ji je končno uspelo … v istem hipu je bil projekt končan, ko je izginil človek, v katerega se je zaljubila. Človek z veseljem do življenja znotraj tistega prelepega telesa je umrl.

Ker prepiri so se vrstili. In ljubezen, če ji lahko tako rečemo, je umirala in dokončno izdahnila tega pisanega in cingljajočega jutra, če je to sploh bilo. In kava je tekla mimo in po tleh. Ona pa še vedno ni vedela niti, če je tisto na kavču kri. Kar sedela je tam na pultu, z nago ritjo, še kar zavita v tisti žamet in videlo se je, da ji ni prav nič hudo.

In cigaret je ugašal in ugasnil, prvi, drugi, tretji, ljubezen pa tudi.

  • Share/Bookmark

Materinski dan, četrtič

Ponedeljek, Marec 25th, 2013

Ker sem že četrto leto mama. :D

Zunaj pa zima.

Ne bom pisala o tem, kakšna mama sem, ker mičken že veste. Ne bom pisala o drugih mamah, ker se mi enostavno ne da, danes ne.
In dejstvo je, da otrok te ima rad skoraj v vsakem primeru. Če se trudiš, če se ne trudiš, če se delaš, da se trudiš.

Mama je ena sama in kle ni dost druge filozofije (oz. izbire).

  • Share/Bookmark

march me

Četrtek, Marec 21st, 2013

Tale marec z nadzvočno hitrostjo pada mimo in čeprav je pomlad še mičkeno (preveč) zavita v tiste svoje cunjice, se imam blazno fino. Večerjica s T., obetajoča se zabava z babami, ta vikend po dolgem času na žur s šefetom. Vmes pa mičken babjih stvari, ki meni sicer ne pomenijo glih razvajanja, ampak bolj nujno zlo. Za bolj lahkoten skok v sonce. Ko bo.

Obvezno rabim tud kakšne čevlje. Si sicer ne delam nobenih utvar, da bi našla kakšne čist po svoji želji, recimo kože barve peep toe šolence :oops: za k skini kavbojkam, druzga tko ne nosim. Za k leopardji jopci, ki zakriva Ramones majco. Mogoče bi šel zraven tud en lep glih prov star camaro, a o tem kdaj drugič.

Vsak ima kakšne težave, ne glede na to, kako zgleda vse skupi na ven. Fejkerji znajo. V celofan zavit sebe in svoje kvazi-24/7-lepo-življenje z nasmehom do ušes – ki pa izgine isti hip, ko zaprejo tista težka bela vrata svoje najljubše kletke za sabo in se sesujejo na tla. In hlastno objamejo kolena, ko maska spolzi med nogami na tla med vsega vajenimi štirimi stenami.

Druga skrajnost so jadovci, ljudje, ki jamrajo neprimerno več kot je nujno, ampak za slednje mi je žal in z njimi sem že zdavnaj opravila. Vem, da pridejo tud zajebani dnevi, ko gre vse in še (pre)več narobe. Ampak samopomilovanje dan za dnem in nonstop dolgi in utrujeni ksihti me ne ganejo več. Služba sux, mož sux, vreme sux, skratka, lajf sux-erji so navadni pusiji. Lajf haterji. Zbudite se, življenje ni pravljica. Zna bit prav lépo, če ga živiš, sicer pa gre mimo in naenkrat je bye-gone in imaš osemdeset let.

Prvomajsko morje je na dlani in komi čakam, da sedem v mivko s tamalima. Težko me bo spravit od tam. Pridite pegice, pridite na moja ramena. In tista ena, ta velika na ustnice.

  • Share/Bookmark

Half-dreamer

Petek, Marec 15th, 2013

Letos bo osemnajst let, kar sem se zelo zaljubila. In kljub temu da najina ljubezen ne pluje vedno po mirnih vodah ljubezenske harmonije, ne bi zamenjala za nič na svetu. Ne tega človeka, ne tega očeta. Občudujem, kako mu je kljub letom in letom moje diktature uspelo ostat to, kar je bil, ko sem ga spoznala in v kar sem se zaljubila. Še vedno je isti strastni upornik, ki se po potrebi ‘bori za svoje pravice’ in to celo zelo resno. :lol: Šit, obožujem občutek, da se ga ne da udomačit. Se pa zelo rada trudim in nikol se ne bom nehala. Neskončen forplay, do konca in naprej – all the way. Še vedno je ena taka divja žverca, čeprav je zdej že par let foter. In to zelo dober. Še vedno gre rad žurat v pisanih olstarkah, zjutraj pa vstane in naredi zajtrk in previje sinka. Še vedno me vsak večer poboža po riti.

Your name is Dean, James Dean.

In je edini, ki ima jajca, da mi pomaga uresničevat moje sanje, čeprav so daleč od mini sanjarij. Žal mi je, da mu tega ne morem vračat.

luv u so much, huni

  • Share/Bookmark

Reminder

Sreda, Marec 6th, 2013

Pred petimi leti takle čas smo bli pa v Egiptu. Na 33 stopinjah. Jst dva meseca noseča, Oti pa v sedmem mesecu.

Me je braco spomnil.

:)

  • Share/Bookmark

Zimski obisk

Torek, Marec 5th, 2013

Mislim, saj bi rada pisala o tem, kako se veselim pomladi in zvončkov in ostalih rožic, lohk bi dve uri sipala cuker, pa ga ne bom. Ker mi letos tako zelo paše zima. Ni mi še zadost snega. Kolk ur smo presedeli s tamalima na širokih okenskih policah in gledali ven v belo. Zidali smo iglu in se sankali, da sta reveža pred osmo zvečer že omedlevala. Jst pa ob devetih. Bela zima mi prinese en tak notranji mir. Naša prva zima tukaj. Tako lepa in težko pričakovana. Tako bela.

Zadnjič smo imeli na obisku (ja, tud obiske imamo) enga prjatla s sinkom. Vedno pride in vedno hodi naokol povsod sam s sinom. Ženska enkrat študira, enkrat nekaj ”dela”. Skos sta sama. Ampak meni je v resnici vseeno, ker mam itak rada njega, nje pa sploh ne poznam. Ne vem pa, kako je sinku. Pa tud to ni moja stvar v končni fazi. Dejstvo je, da je ta dec za vse sam. Zjutraj pelje fantička v vrtec, potem gre naprej v službo, da vsaj nekdo zasluži, a ne. Ona je doma (jasno, pod tastovo streho) in menda nekaj šiva. Občasno kaj prodaja, kozmetiko in take zadeve. Cele dneve je zaposlena samo s sabo, pa niti popoldne tamalga ne počaka pred vrtcem. Ker je on že itak zunaj in na poti domov lohk še po sinka skoči, pa le ustavita se še v trgovini, bi sveže žemljice (kdo, ona??).

Gospa bi najbrž temu rekla ljubezen. Če je to ljubezen, sem jst pač banana. To je navadno izčrpavanje. Mislm, najlažje je rečt, mene tako veseli počet, kar si želim. Bom doma in bom šivala. In mogoče tud kaj prodala. Težava bi bila edino, če bi tud on to rekel. Lahko je s polno ritjo pogumen in pameten bit, ampak nekdo te mora vztrajno sponzorirat. Iz ljubezni? Dokler gre.
No, na morje bodo šli menda skupaj. Je sicer rekel, tamali se je lani na dopustu vsako jutro ob pol šestih zbujal, saj veš, v šotoru je vroče, pa sva z M. izmenično vstajala in hodila z njim na sprehod. Samo tisti izmenično ni bil glih prepričljiv in tud nasmeh je bil bolj grenak.

Pa saj nima veze. Sinko je blazno luštkan in tamali so se lepo igrali, mi pa smo pili kofe in obujali spomine. Se je videlo, da se jima nič ne mudi domov (kar je v resnici prav žalostno gledat), pa sem vsem trem otročkom naredila še večerjo, ma z veseljem. Me je pa moja punca zvečer v postelji vprašala: a T. pa nima mamice? Ima, sem rekla.

  • Share/Bookmark