Arhiv za Maj, 2013

Največja sanja in ena velika ideja

Torek, Maj 28th, 2013

:cool:

Večer z Bello je bil katarzičen in neizmerno paše nekomu pogumno izpljunit celo THE zgodbo, svojo celo skrito in največjo ’sanjo’ (ja, vem, sanje so množinski samostalnik), sam, klinc, – bodimo realni – za tovrstne sanje najbrž ni prostora na tem planetu. Zato ji rečem ‘največja sanja’ in če se kdaj uresniči … Kaj pa vem, kaj bo potem. Sem pa potihom začela delat na tem, priznam. :oops:

In potem je tu še ena nora ideja. Ideja, katere uresničitev je žal malo moralno sporna, hkrati pa neizmerno zanimiva in mi ne da miru. Če bi bila malo bolj pogumna, no. Pa če ne bi bilo zmeri, čist zmeri ene bremze al pa enega ‘ampak’ zraven.

Huh.

  • Share/Bookmark

Vzgojna

Torek, Maj 28th, 2013

Da se ne bi potem čez deset, petnajst let spraševali zakaj.

Ja.

  • Share/Bookmark

Pred zoro

Petek, Maj 24th, 2013

Če imaš možnost doživet Before Sunrise …

Če dobiš možnost preživet en dan in eno noč s popolnim neznancem, s katerim se takoj poklopiš, veš pa, da je to vse, kar se bo kdaj zgodilo, ker sta pač worlds apart in imata nekje na drugem koncu sveta vsak svoj lajf, ampak tukaj in zdaj sta se pač znašla, oba tujca sredi enega najbolj rajcig mest na svetu in dan je še dolg in noč je še mlada in pa-kaj-pol-če-dežuje filing je v zraku.

A it in to doživet in bit bogatejši (vsaj) za tistih THE 24 ur, ki jih večina nikoli ne bo doživela, ki bodo po vsej verjetnosti za zmeri samo zgodba iz filma, story to tell in definitivno eden najlepših spominov? Mogoče bo posledica celo (opa, the dark side) uvod v doživljenjsko mozganje ‘kaj bi bilo, če bi se še kdaj videla’, bi bilo naslednjič še boljše, se da ponovit čarobnost tiste noči, se da ponovit ’samo enkrat je prvič’?
Kaj pa, če bi trajalo dva meseca, bi se izpilo in izpelo in potem utrujeno pozabilo?
Je treba tvegat in it iz komfortne cone in si upat, da si ne bi kdaj očital, da nisi in da si zajebal, ker mogoče pa je to tista ena iskrica, tista prava, s katero pride tud ogenj? Tisti, ki ostane.

Al bit previdni pusi že v štartu in rečt, rajš nikol ne vem, kako je, če perfektni moment traja 24 ur, rajš nikol ne poskusim – niti s konico jezika ne – kako je, če je vse sugar magik, za določen čas sicer, ampak je pa. Nočem vedet in tvegat neverending ugibanja, sploh ob dnevih, ko gre vse narobe, da ‘kaj bi bilo, če bi takrat pa vseeno šla na tisto kavo z njim’. Jah, mogoče bi blo vse drugače. Boljše, slabše. Rajc nevednosti, ki te prav zrine v kot, da ja ne moreš zbežat, ko poblaznela domišljija naredi, da zardiš, ker predaleč jo spustiš.

O tem je tekla debata včeri na mrzel majski večer v zavetju strehe bifeja, ki je hkrati tud tla sobic mojih tamalih. Jima rečem in pokažem s prstom proti tlem – tja dol gre mami na pivo, blizu bo in kmalu bo nazaj. Potem pa reče moja punca – prav, ti bom potrkala, če ne bom mogla zaspat. :D

Seveda sta spala kot angelčka, ko sem prišla domov, vstopila sem celo ravno, ko so v filmu, ki ga je gledal šefe, nekomu odsekali roko, kdor zna, pač zna. Potem sem bedela še dolgo v noč. Ob enih smo se vsi srečali v kopalnici, šefe je peljal hčerkico lulat, jst pa sineta in šlo je jutro proti drugi in že tretji uri, ko sem, še vedno čisto bistra, gledala v strop in poslušala znano mirno dihanje zraven sebe in dež zunaj in bilo je: ja, vse je v redu, bejbi.
Hvala.

  • Share/Bookmark

Živeti Življenje

Sreda, Maj 22nd, 2013

Dokler človek ni zadovoljen sam s sabo, mu nič ne more pomagat. Lahko zamenjaš službo, prjatle, se preseliš, pobegneš v južne kraje … Sebe imaš zmeri s sabo.

Za mano so dnevi, polni enih konfuznih misli, ki se začnejo in nekje na sredi končajo. Včasih se vlečejo pozno v noč. Včasih k sreči izgorijo zgodaj zvečer. Razmišljam o vrtcu, ki po vsej verjetnosti letos jeseni bo, o odnosih starši-otroci in naši starši kot dedki in babice in mi v zvezi z njimi. Ne gre mi v glavo, kako imajo nekateri slabe odnose. Ne vem, iz česa vse to izhaja, je pa dejstvo, da, kar seješ, to žanješ. Edino to vem. Pa to, da je moja mami rekla: v mojem prvem planu ste vi trije, ker ste moji otroci, potem pa vnuki. Žalostno se mi zdi, da babice in dedki svoje otroke kar preskočijo in kako poblaznijo za vnuki.
In čudi me, kako hitro stari nekateri iz generacije naših staršev postanejo. Se preselijo na razne vikende in tam vegetirajo ob mizi s karirastim prtom. To me zmeri asociira na pokojnega dedka, ki je po babičini smrti vsak večer ob kozarcu vina čakal samo še, kdaj bo umrl. Al pa ždijo v prevelikih hišah sami in si nič ne privoščijo. Ne vem. Moja starša še zdaleč nista idealna, sta pa precej živahna. In gresta v teater in v kino in ene trikrat na teden v mesto na kavo. In pozimi recimo v južne kraje. Mislim, nista kar občepela. Ko enkrat kar občepiš in se ujameš v stavku ‘doma je pač najlepše’, ker je vse, kar rabiš, pri roki, potem si zelo hitro zelo star.
O tem sem začela razmišljat tud zato, ker mi je mami prebrala eno vabilo na 70-letnico njunih sosedov, pa je bil tekst vse prej kot vabilo na zabavo. V bistvu kot eno poslovilno pismo v stilu ”Ptički žalostno žgolijo, mrak pada na zemljo in na nas, dobimo se tega in tega tam in tam …”. Vabilo na pogreb.

***

Strašno me daje nizek pritisk in že cel teden sem pošteno vrtoglava. Kot cela moja familija. Edin šefe kljubuje vsemu temu, zmeri. Njega ne zjebeta ne vreme ne sitni sine. Ko sem jst na tem, da bi samo še tepla, on še premore nasmeh in tolažilen objem. Iz službe pride dobre volje in tud če mu, če preden se uspe sploh sezut, že oba otročka stečeta v naročje vreščeč ‘oči, oči’, on ju vedno pričaka z odprtimi rokami in si ju naloži na rame in reče – pejmo, si grem umit roke. To mi veliko pomeni. Mi pa še zmeri ni jasno, priznam, kako mu uspe z Biži v eni roki in Pugijem v drugi še mene uščipnit v rit.
Jebeš teorijo sorodnih duš, smo imele glih prejšnjo soboto z babami debato, če ima slednja 24/7 ksiht naveličanega buldoga. Šefe mogoče ni moja duša dvojčica, ima pa ogromno energije in v bistvu je zmeri dobro razpoložen. Da nam vedet, da nas ima rad in da je srečen z nami. Zna me uravnotežit, kadar to rabim. Zna me nasmejat. Pomaga mi uresničevat sanje. In še zmeri je eden najbolj čednih dedcev, kar sem jih kdaj spoznala.

***

V soboto sva ga šla mal pobiksat do Sushimame. Še zmeri znajo, midva pa tud. Nasmeh zjutri je bil poreden. You complete me.

  • Share/Bookmark

Adijo petek

Petek, Maj 17th, 2013

Niso moje minute.

Najprej si nardim petkovo večerno kavo in namesto mleka vanjo nalijem pomarančni sok … Potem se pa še tko nerodno obrnem, da se s komolcem naslonim na tipkovnico in zbrišem cel že spisan blog.

Jutri bo boljš, a ne, k me šefe pelje na suši.

Ja.

  • Share/Bookmark

Zato

Petek, Maj 17th, 2013

  • Share/Bookmark

Bono

Petek, Maj 10th, 2013

Vse najboljše, kavboj Bono.

Prve gimnazijske ljubezni se ne pozabi nikol, a ne.

  • Share/Bookmark

velik kup

Sreda, Maj 8th, 2013

Sončno, jutri še bolj. Menstra.

Omejeno tuširanje in umivanje las.

Še par brazgotin bo.

  • Share/Bookmark

҉

Sreda, Maj 8th, 2013

Nisem tiste vrste človek, ki bi pisal kar tako v tri krasne. V bistvu se mi zgodi navdih, pride neki (ne)smiselnih besed na kup in moram jih zapisat. Da ne pozabim. Včasih sredi kave na hitro zapisat par vrstic. Včasih ob treh zjutri.
Zadnjič me je kresnilo ko hudir, ravno ko sem se spravljala spat. In moja slavna rutina – enkrat se obrnem v desno in potem v levo in potem dam blazino stran, ker na blazini ne spim – je bila ogoržena. Tako nekako me zmanjka, na trebuhu in brez blazine. Nakar so se mi začnele po glavi podit strašne misli, jst temu rečem ”boho prebliski” in – kaj čem – prižgala sem tamalo lampico in začela beležit. Tako se mi te zapiski zgodijo, večina njih. Kaj pa vem, potrkajo in jst jim odprem. Kot nekakšnemu fedexu, recimo. :oops:

Sicer pa … Urca …

Ni lepšga kot vozit proti odpirajočim se oblakom, zraven pa naletet na dober komad, to jutro so bli Depechi z Break the silence.

Vse bo v redu.

  • Share/Bookmark