Poletje je na sredini. Prepolovil ga je kratek, štiridnevni skok na morje. Zadnji dve leti hodimo na dopuste po kratkih delih, ker smo ugotovili, da nam tako najbolj odgovarja. Tedni so krajši, vikendi daljši, izognemo se vsej gužvi na cesti, pa še, ko pridemo domov in tamala vprašata, kdaj gremo spet na morje, lohk zmeri rečeva – kmalu. Tokrat sta šla z nami tud moja mami in fotr, ki se nam vsako leto za tri dni pridružita. Vnučka sta ju neizmerno vesela, sploh, ker ju dedi neutrudno preganja po bazenu. Z mami pa sva ob srebanju perfektnega italijanskega kapučina obujali spomine na cajte, ko smo tudi mi hodili v Lignano, v Poreč, Savudrijo. Pariz, London, Amsterdam. Povsod, je rekla, kamor greva s fotrom, povsod so z mano lepi spomini na cajte, ko ste bili majhni in smo skupaj hodili naokrog in to je krasne občutek. Je srebnila požirek in dodala – vesela sem, da smo šli povsod skupaj.
Te dni se podajamo še malo v Bohinj, ki nam je zelo pri srcu. Sploh, odkar ima namestitev, kamor hodimo, tudi zunanji bazen. To je poleti seveda nujno, voda, velik vode. Pa mogoče par stopinj manj kot tu. Nikol ne bom pozabila idilične vikend hiške tik ob Bohinjskem jezeru, ki jo je imel dedek moje najboljše prijateljice iz otroštva. Moje prve samostojne počitnice, ki smo jih preživljale skupaj triperesna deteljica in sedem hokejistov. Res, ogromno se nas je dalo zložit v tisto brunarico. Dedek je potem umrl in hiško so prodali. Iz nje je menda nastala luksuzna rezidenca enega izmed znanih pomembnežev. Tega nočem nikol videt. V mojem spominu bo to zmeri mini brlog s kaminom, kozolcem in jogiji na podstrešju.
In včerajšnji večer sva z Bello preživeli v razbeljenem centru. Nisem si mogla kaj, zavihala sem do tal dolgo črno kiklo nad kolena in mednje stisnila ledenega heineta. Obujali sva spomine na najine prve počitnice v Piranu, na gospoda Brankota, ki nam je, trem gimnazijkam, oddal tisto usodno hiško z vrtom sredi piranskih ulic.
Zaradi tistega nekoč sem odrasla v to danes.
Lepi spomini in srečno otroštvo – pa ne govorim o materialnih stvareh, da ne bo pomote. Govorim o stvareh, ki jih denar ne more kupit. O skupaj preživetem času in ljubezni. Edina stvar, ki jo bom položila na srce svojima otrokoma, je, da naj si nikar nikdar ne izbereta partnerja z nesrečnim otroštvom. Ne mislim na nesoglasja in prepirčke povprečne familije – tudi naše. Ampak težka čustvena prtljaga je sranje. In človeka, ki ga – jst temu rečem zelo grdo, se oproščam, damaged goods - v ranem otroštvu (doživljenjsko) zaznamujejo starši s kakršno koli zlorabo (o fizični ne bi, čeprav je enako huda, danes tukaj mislim predvsem na psihično), da se jih recimo otroci na smrt bojijo, pa razne kazni, zapuščanje, tihi tedni staršev, grožnje, premalo ljubezni itd., take ranjene duše ne moreš nikoli več pokrpat. Predvidevam tudi, da tisti, ki imajo hud manjko ljubezni iz otroštva, potem od svojih partnerjev bolno zahtevajo nenehno izkazovanje pozornosti in dokazovanje ljubezni, četudi na škodo otrok. Ampak kar je bilo, je bilo in zaflikat se ne da. Tud s tono pisanih čokoladnih bombonierc ne. Ker se najbrž prej ko slej izkaže, da je tud tona pisanega cukra premalo za konkreten obliž na zjebano dušo.
Nobena ljubezen kasneje ne more nadoknaditi zamujene ljubezni, ki smo jo starši dolžni dati otrokom zato, da lahko slednji kasneje normalno živijo svoje družinsko življenje in znajo vse to dajat naprej. Ne da bi vedno zahtevali nekaj nazaj. In ne da bi jih dan za dnem tiščalo v prsih, ker nimajo nobenih lepih spominov.