My name is Bond. Sadie Bond.

Poletje je na sredini. Prepolovil ga je kratek, štiridnevni skok na morje. Zadnji dve leti hodimo na dopuste po kratkih delih, ker smo ugotovili, da nam tako najbolj odgovarja. Tedni so krajši, vikendi daljši, izognemo se vsej gužvi na cesti, pa še, ko pridemo domov in tamala vprašata, kdaj gremo spet na morje, lohk zmeri rečeva – kmalu. Tokrat sta šla z nami tud moja mami in fotr, ki se nam vsako leto za tri dni pridružita. Vnučka sta ju neizmerno vesela, sploh, ker ju dedi neutrudno preganja po bazenu. Z mami pa sva ob srebanju perfektnega italijanskega kapučina obujali spomine na cajte, ko smo tudi mi hodili v Lignano, v Poreč, Savudrijo. Pariz, London, Amsterdam. Povsod, je rekla, kamor greva s fotrom, povsod so z mano lepi spomini na cajte, ko ste bili majhni in smo skupaj hodili naokrog in to je krasne občutek. Je srebnila požirek in dodala – vesela sem, da smo šli povsod skupaj.

Te dni se podajamo še malo v Bohinj, ki nam je zelo pri srcu. Sploh, odkar ima namestitev, kamor hodimo, tudi zunanji bazen. To je poleti seveda nujno, voda, velik vode. Pa mogoče par stopinj manj kot tu. Nikol ne bom pozabila idilične vikend hiške tik ob Bohinjskem jezeru, ki jo je imel dedek moje najboljše prijateljice iz otroštva. Moje prve samostojne počitnice, ki smo jih preživljale skupaj triperesna deteljica in sedem hokejistov. Res, ogromno se nas je dalo zložit v tisto brunarico. Dedek je potem umrl in hiško so prodali. Iz nje je menda nastala luksuzna rezidenca enega izmed znanih pomembnežev. Tega nočem nikol videt. V mojem spominu bo to zmeri mini brlog s kaminom, kozolcem in jogiji na podstrešju.

In včerajšnji večer sva z Bello preživeli v razbeljenem centru. Nisem si mogla kaj, zavihala sem do tal dolgo črno kiklo nad kolena in mednje stisnila ledenega heineta. Obujali sva spomine na najine prve počitnice v Piranu, na gospoda Brankota, ki nam je, trem gimnazijkam, oddal tisto usodno hiško z vrtom sredi piranskih ulic.

Zaradi tistega nekoč sem odrasla v to danes.

Lepi spomini in srečno otroštvo – pa ne govorim o materialnih stvareh, da ne bo pomote. Govorim o stvareh, ki jih denar ne more kupit. O skupaj preživetem času in ljubezni. Edina stvar, ki jo bom položila na srce svojima otrokoma, je, da naj si nikar nikdar ne izbereta partnerja z nesrečnim otroštvom. Ne mislim na nesoglasja in prepirčke povprečne familije – tudi naše. Ampak težka čustvena prtljaga je sranje. In človeka, ki ga – jst temu rečem zelo grdo, se oproščam, damaged goods - v ranem otroštvu (doživljenjsko) zaznamujejo starši s kakršno koli zlorabo (o fizični ne bi, čeprav je enako huda, danes tukaj mislim predvsem na psihično), da se jih recimo otroci na smrt bojijo, pa razne kazni, zapuščanje, tihi tedni staršev, grožnje, premalo ljubezni itd., take ranjene duše ne moreš nikoli več pokrpat. Predvidevam tudi, da tisti, ki imajo hud manjko ljubezni iz otroštva, potem od svojih partnerjev bolno zahtevajo nenehno izkazovanje pozornosti in dokazovanje ljubezni, četudi na škodo otrok. Ampak kar je bilo, je bilo in zaflikat se ne da. Tud s tono pisanih čokoladnih bombonierc ne. Ker se najbrž prej ko slej izkaže, da je tud tona pisanega cukra premalo za konkreten obliž na zjebano dušo.

Nobena ljubezen kasneje ne more nadoknaditi zamujene ljubezni, ki smo jo starši dolžni dati otrokom zato, da lahko slednji kasneje normalno živijo svoje družinsko življenje in znajo vse to dajat naprej. Ne da bi vedno zahtevali nekaj nazaj. In ne da bi jih dan za dnem tiščalo v prsih, ker nimajo nobenih lepih spominov.

Prihajajo časi, ko bo aktualna šola. Drugo leto bomo mogoče imeli že prvošolko. Čeprav se bolj nagibam k temu, da bi jo vpisali eno leto kasneje. Kolikor berem, se je prvi razred te famozne devetletke razvil v že kar resno zadevšno in osebno mislim, da je potem za otročka bolje, če je dlje v vrtcu. Naj v miru dozori, časa za šolanje bo itak še na pretek. Brezskrbnih let pa, roko na srce, čedalje manj.

Nisem ena izmed tistih mam, ki so zelo ambiciozne. Ki se jim njihovi otroci zdijo najpametnejši, najspretnejši, najbolj napredni. Stil – a vaš sin pa že govori francosko?? Kaaaaj, pa šele dve leti je star??? – ni mykinda. Moja otroka sta sicer nadpovprečno umirjena in nežna, si pa ne delam nobenih utvar, da bosta zaradi kakršnih koli razlogov brilijirala v šoli. Želim si samo, da bi rada hodila v šolo. Kot sem nekoč jst. Šola zame nikol ni bila muka in vedno sem komaj čakala ponedeljek. Ne vem, mogoče sem imela srečo z razredi, učitelji, izbiro šol. Kaj pa vem. Enostavno sem uživala. Saj smo tud mi imeli zajebano prfokso za latinščino in te zadeve, ampak s tem se nisem pretirano obremenjevala. Je pa res, da sem celotno šolanje izdelala po linji najmanjšega odpora, nikol se nisem grebla za ocene, nikol se mi ni blo treba prav veliko učit, kar nekako mi je uspevalo, da sem bila z ocenami brez ”večjega napora” med 3-4.

Rada bi ju počasi vpeljala tud v različne športe. Da si privzgojita veselje do gibanja. Eni, vem, začnejo že zelo zgodaj. Midva sva tem malo odlašala, da bi tudi sine toliko zrasel, da bomo lahko počasi vse skupaj. Ker pri nas žal ne gre tako, da bi en šel na dilce, drugi pa ne, pa da bi en šel v tečaj plavanja, drugi pa ne. Zdaj prihajajo zime, ko se bomo učili smučat. Komaj čakam, ker sva oba navdušena smučarja. Pa poletja, ko se bomo učili plavat. In tenis. Ha! Po dolgem času sva s šefetom letos spet začela špilat in zdej tedensko spokamo loparje in gremo na leš. To je dogodek!
Fino se mi zdi obvladat dobro več različnih športov in želim si, da noben od njiju nikol ne bi zajadral v vode enega samega a profesionalnega športa. To se mi zdi čist preveč odpovedovanja na račun ostalih stvari. Želim si, vem pa ne, kaj bo. Bomo pa pogumno pluli z vetrom.

In za vsakega od športov, ki ju bo veselil, bi ju rada tud dala v kakšen kratek tečaj, da se otrok nauči pravilne izvedbe in se s tem, konec koncev, tudi izogne poškodbam. Kako prav karvat, kako pravilno držat lopar. Kako plavat žabco. Ni ga lepšega, kot gledat človeka, ki res lepo plava. Včasih sem tako rada gledala svoja brata, zdaj pa šefeta. Vsi so trenirali plavanje in ko dec zareže v mirno gladino en konkreten kravl, morje pa se še premakne ne, men srce začne razbijat. Neki najlepšga.

Bomo videli, kaj vse bodo prinesla naslednja leta. Čas hitro beži in ravno te dni sem en večer stala ob postelji svoje hčerke in jo gledala, ko je spala. Kakšne dolge noge ima. In prelepe ustnice. Lepotica velikega formata. Zelo ponosna mama sem. Mičken pa tud premaknjena ženka. Ki se ga rada – kot prejšnjo soboto, recimo – s šefetom občasno prav nespodobno odklopi. Sem se prijetno trhlih nog primajala v dnevno, v bistvu sem padla vanjo, kjer je mami gledala tv in bila varuška, in dahnila – mama, tako sem se ga nalezla. Mami pa – no no no, saj si v redu, malo pa moraš, ane. Zlata mama. Moj velik vzor.

Potem sem se zgrudila v posteljo (ne obuta!), jasno, standard – na hrbet in eno stopalo na tla, da se prizemljim in se mi neha vrtet (preizkušen recept še iz gimnazijskih let). In moja nadelana navihanost mi ni dala miru, sem zbrala še tolk treznih moči, da sem poslala sms šefetu, ki je šel še na čikec – dej prid se no stisnit, brez tebe ne morem zaspat. In čikec je ugasnil, luč tudi, zacingljala je zaponka na pasu zjebanih kavbojk, ki so padle na skoraj črn panga panga, in najbolj varen in najbolj pisan objem na svetu me je stisnil k sebi in men je bilo za umret lepo.

Sanjala sem, da sem imela rojstni dan in za presenečenje mi je šefe na praznovanje pripeljal enega izmed mojih najljubših fuzbalerjev, Puyola.

Skupaj sva zarezala v sočno borovničevo torto in srce mi je nabijalo kot noro.

Danes bo še en prima dan.

Dejmo!

Like the beat, beat of the tom-tom
When the jungle shadows fall
Like the tick tick tock of the stately clock
As it stands against the wall
Like the drip drip drip of the rain drops
When the summer shower’s through
So a voice within me
Keeps repeating you … you

O, šit nocoj se pa tako zmahano počutim. Eden tistih petkov je, ko gre šefe ven, jst pa ponavad uživam v ostanku svoje grenke črne kave. Moji najljubši petki so, ko sta po celem tednu tišina in tema. Pa kot zanalašč tamala do devetih nista zaspala, pa lulat, pa pit, pa še eno knjigco bi. Ahhhh, zdej je končno mir. Jst pa sesuta kot ena grupi po enomesečni turneji, samo da brez aftertejsta po pirčku. Nocoj še.

Sej res, kako dišijo danes rokerji? A so zdej vsi eni Thickeji, naželirani in nasončeni, a je kje še kakšen Tyler? A diši kje kakšen dec še zmeri samo po čist navadni trdi žajfi? Ima Jagger vonj po kolonjski? Kako dišijo recimo zajebanci Sean Bean, Sean Penn, Joaquin Phoenix?

Jst mam rada vonj po milu, pa po bencinu, po ledru, svežih rjuhah in novem avtu.

Škoda, da je navadna žajfa že soooo last year, škoda, da ne rabim it večkrat tankat, in škoda, da rjuhe že naslednji dan dišijo po meni.