Arhiv za September, 2013

Crazy Friday I’m in luv

Petek, September 13th, 2013

Se zgodi, da je eno pivce zu viel, ampak je ok, ker zato nisi zamudila tipa, ki je s hulahup obročem zaplesal na Billy Jean, jebat ga, je bil pač njegov komad in v glavi sem zaplesala z njim.

Se zgodi, da je vse ok, da greš in prideš počasi in srkaš in srebaš in bi prijel za (vsaj) koleno, ki pa ga ni in ga pogrešaš.

In si popraviš naramnico na poletni majci, večina se opazila ne bi, on pa. In pogrešaš in pogrešaš. Do onemoglosti.

Zdej pa zobe umit in dat nogo na tla. Jutri bom spet mama. Nocoj pa ne. Nocoj sem dvajset let nazaj in sem srečna, da znam bit.

  • Share/Bookmark

dissapeared

Petek, September 13th, 2013

in potem kar tkole si in rečeš, da te ni

  • Share/Bookmark

pa kaj potem, če je dež

Torek, September 10th, 2013

Življenje je lepo, če ga živiš.

#bomjutrirazmišljalakajbomobleklazaslužbo-hik

  • Share/Bookmark

635

Četrtek, September 5th, 2013

knjiga je napisana in ima 635 strani

šit

who wants to live forever?

  • Share/Bookmark

(Z)lepa in (z)grda

Sreda, September 4th, 2013

Ne morem rečt, da se poletje končuje, ker je vreme lepo in nas čaka še nekaj morja. Je pa res, da so dnevi že krajši, se kar pozna. Letošnje poletje si bom seveda najbolj zapomnila po prvem poletju v tem stanovanju. Zadihali smo, kaj naj druzga rečem. Noči so postale konkretno prespane in še rajši smo doma. Zadnjič smo šli na Emonsko promenado, tradicionalen dogodek v sklopu Trnfesta, kamor gremo vsako leto + parkrat na lutke. Trnfest imamo radi, ker je na prostem in ker gre za relativno intimno prizorišče, ker imajo in pivo in koruzo in prav luštno jo je tja mahnit z bicikli in skiroji, spotoma zdrsnit skoz kostanjev drevored in nabavit še par slanikov, potem pa uživat in gledat navdušene otroške obraze, ki ploskajo vragolijam ježka gasilca. Upam, da ni bil letos zadnjič, ker ga bom pogrešala.

Torej … Smo šli. Med drugim so imeli tamali možnost slikanja s čopiči na kartone, ki so viseli na stojalih. Moja punca je šla seveda takoj tja, ker zelo rada riše. Piše ne, riše pa rada. Za razliko od mame, a ne. In je narisala tistga svojga veselega glavonožca – sebe in nasmejano sonce in pink rožo in neon zeleno drevo in črn balon. Zraven sta prišli dve malo starejši punci in se nekaj hihitali in vidla sem, da je blo tamali nekoliko zoprno, se pa ni pustila kaj dosti motit. Jst sem sedela malo stran na klopci in jo/jih pustila pri miru.
Zvečer mi je v postelji zašepetala – mami, a sem lepo narisala. Sem ji rekla – si, zelo lepo. Potem je pa rekla – veš, tisti dve punci sta se pa smejali in sta rekli, da je smešno. Čutila sem v njenem glasu, da jo je prizadelo. Sem ji skušala razložit: punci sta bili starejši od tebe in mogoče znata že boljše risat. Mogoče sploh ne znata risat, pa sta bili samo zavistni. Mogoče sta bili pa samo hihitajoče se razpoloženi, kaj veš, sem modrovala. In sem ji rekla še, da ji bodo še velikokrat rekli, da je kaj grdo narisala, četudi bo mogoče lepo, da bo še velikokrat slišala, da je kaj slabo napisala, čeprav bo mogoče dobro, da pač ljudje govorijo take stvari, kadar sami ne znajo boljše. Včasih bo kaj tud zares bolj švoh, ampak ne se sekirat, punca moja, učiš se, tud jst se še, celo življenje se učimo in življenje uči nas. Sem jo božala po laseh in nabijala … O vsem mogočem. Tud o tem, da bo v šoli trideset otrok, pa mogoče samo en ta prav prijatelj. Tud o tem, da naj se zaveda, da bo velik srečnež tisti, ki bo lahko njen prijatelj. Ker je super fejst punca. Pa da se je treba imet rad, sebe najbolj. In pustit času čas, bit radoveden in verjet vase. Tako sem bluzila ono soboto ob devetih zvečer. Kar vrelo je iz mene, vse sem hotela naenkrat povedat, hotla sem potolažit in opogumit. Trdno namreč verjamem, da se je z otroki treba veliko pogovarjat, ker v resnici razumejo neizmerno več, kot bi jim pripisali – samo zato, ker so pač majhni.

Zadovoljen bit s svojim lajfom je umetnost. Projekt. Se je pa treba potrudit. Ljudje, ki imajo največ cajta, se ponavadi najbolj pritožujejo nad pomanjkanjem časa. In tisti, ki so dva meseca na morju, vedno tarnajo, da niso bili nič na dopustu. In debeluhi so tisti, ki nikoli nič ne jejo. Zrcalce, zrcalce na steni povej … Če se že sami ne vidimo realno.

Potem sem se sesula v dnevni na kavč v tisti zeleni majci z roza flamingom. Tolk enih izzivov še prihaja. Ljudje se zidamo neprestano. Vsaj morali bi se. Nadgrajevati. In nikoli nehati rasti.

In bo naenkrat zašlo to prvo poletje brez dud, flašk in plenic, iz katerih se je spomladi izvil še sine. Zašlo, pa nikoli odšlo v pozabo. Kot ostajajo roknrol, mrzel pirček in midva. Pa tolk enih načrtov je še. Samo en korak mi še manjka.

Yes, I did it my way.

  • Share/Bookmark