Spakirano je vse - sem se z leti navadila, da čim manj vzamem s sabo, tem manj je treba potem prat in likat. Tko da mava oba cunje v enem kufru, par kopalk in kratkih majc. Ostalo bo vse tam. Sonce, morje, olive.
Ob šestih zjutri je avion, ob desetih pa bom že žulila pivce na plaži …
Lupčke vsem. Odpočijte si.
Life is a beach.
It’s about time, it’s about time … Giovanni Ribisi.
Včeraj sem se po nujni dolžnosti (sum na sladkorno) zadrževala na Polikliniki na oddelku za diabetes. Priti sem morala zjutraj, na tešče, in čakalo me je zoprno dopoldne. Ki sem si ga zakuhala sama, ker sem pred prejšnjim testom - ki je potem pokazal močno povišan sladkor, jedla. Morala bi biti 12 ur tešča, jst pa sem razumela, da moram biti od dvanajstih naprej (od polnoči torej) in sem se ob enajstih zvečer še ful namalicala. Ob sedmih sem bila že v laboratoriju. In rezultati so bili obilni večerji primerni - lažni alarm, sicer pa naravna selekcija trap kot sem sama, ki sedim na ušesih in ne poslušam. Zdravnica me je spraševala tudi, če sem pogosto žejna - kar sem, neizmerno (in sem temu primerno tudi z velikimi očmi prikimavala), kar je še potrdilo njen sum, zato me je poslala na tavelik test. In sem šla. Ker sem se močno ustrašila morebitnih posledic, med katerimi je tudi večje in težje dete. Že tako me mora tlači, kako bo šlo ven skoz to mini luliko, kaj šele, če bi bilo orjaško in bi imelo 10 kil. 
Nočna mora. V grozi sem se že videla razparano od popka do trtice in sem šla, lačna, pogumno na ponovno špikanje. Moj fotr rad reče: kar se mora, ni težko. In ima prav.
Drugi test je bil še za kanček bolj zoprn. Če sem pri prvem morala spiti v vodi raztopljenih 50 g glukoze, sem jih morala tokrat 100. Na prazen želodec. K sreči ti v kozarec stisnejo limono, da je vsaj malo pitno. Recimo kot ena uiber sladka limonada. Pred tem so mi vzeli kri in vstavili kanilo, potem pa sem se morala vračat v laboratorij vsako uro na nov odvzem. Še trikrat. Takoj na začetku mi je postalo slabo - še sreča - in prijazna sestra me je dala v eno spešl sobico na en tak udoben stol (kot je pri zobarju) ležat. Tam sem potem ležala vse tri ure. Zunaj na tistih lesenih klopcah bi težko zdržala. Uboge tiste punce, ki so se delale korajžne. S tistimi ogromnimi trebuhi so se nervozno presedale po golih lesenih dilah. Tiste pa, ki smo malo zacvilile, smo dobile svoje sobe in postelje. 
Še dobro, da zadnje cajte ogromno cvilim. Ja. Že zadnjič po eni uri sem imela muskelfiber v trtici. In v tej neobloženi riti. Sem šepala še dva dni. Štiri ure na tisti klopci bi me stale en teden bolniške, bog-jih-nima-rad.
Ko je ura odbila 10.30 in so mi zadnjič vzeli kri, sem končno lahko jedla. Navalila sem na zmečkan doma pripravljen sendvič (za prvo pomoč in prvo silo), najboljši na svetu je bil, ki se je packal v torbici štiri ure. Potem so razglasili rezultate in test je bil k sreči negativen. Tako da sem zdrava. In lahko jem in pijem, kar čem. In tudi bom. In … če me je vse skupaj vsaj malo (upam) izučilo, ne bom več sedela na ušesih in bom od sedaj naprej bolj poslušna punca. Hawk!
Po enournem polaganju brisač na tla, ki so pivnale štiri tanke potočke vode, ki je pridrla iz razpok pod stropom nadstandardne novogradnje, sem šla pod tuš, zaprla oči, si spustila po hrbtu curek ledene vode in zadišala po mandljih. Nič me ne more spraviti s tira. Si dopovedujem. Potem sem še vsa naoljena navlekla nase kariraste hlače, ki mi že od vsega začetka uhajajo z bokov, in belo majco iz 100% česanega pamuka in se odvlekla v klet. Za pajčevino sem zagrabila še isti hip. Prilepila se je name, vnesla nemir vame. Iz kleti sem prinesla mleko, čeprav me je imelo, da bi vino.
Tema je v stanovanju in prepih skoz in skoz. Ampak zrak kot da se ne premika. Če ti šepnem nekaj, bo obstalo nekje na pol poti. Ta hip nič ne potuje. Razen mene. Ki berem tebe in vidim sebe. V luči, o kateri sem vedno sanjala. Pa nikoli dosanjala. Nekje, kjer nisem nikoli več mislila nate. In tako spet zapiram oči in razmišljam in se trudim videti in predvideti, če me bereš tudi ti. Če me sploh znaš brati. In še isti hip sem vaju dva pomešala v enega super človeka in ga vzela k sebi. Si ga prilastila. Ga vzljubila. Ga izpila. Do dna.
Ne se trudit me razumet,
ne si domišljat, da me.
Uživaj me in vzemi, kar je.
Vzemi vse.
Koščena ramena, potolčena kolena, moje brstke in moje prstke.
Ja. 
Ni več tistih luštnih pet minutnih poletnih ploh, ki so bile včasih in ki so prinesle vonj po vlažnem asfaltu. Ker so bile kratke in niso niti uspele ohladiti pregretih tal. Samo zmočile so jih. Da je zadišalo. Da je bila vlaga v zraku. Tako je bilo pred leti. Zdaj pa nebo rata črno in jst hitim domov zapirat okna, skrivat avto, vlečt rolete do tal in se stiskat pod odejo. In v resnici pojma nimam, če asfalt sploh še diši. Ker so nalivi tako močni, da se bojim, da sperejo z njega vse. Vso vročino, ves vonj. Asfalt postane ena navadna tabula rasa brez zgodbe. Navaden mrzel kos betona.
Ne morem rečt, da sem slabo spala, kljub temu da sva šla spat okol enajstih in sva se zbujala vsako uro. Ta dež. Ne vem, a so samo pri nas taka okna al je tako postrani padalo, ampak neznosen hrup je bil, kot bi bila celo noč toča, pa še komar je bil. In potem sva izmenično vstajala in zapirala okna, da ne bi bilo poplave, drugo rundo pa spet odpirala, ker je že postalo neznosno vroče in soparno. Če vem, da sem na varnem, da mi ni treba nič skrbet, da mi bo zalilo klet ali podrlo drevo na streho, potem v teh strašnih nalivih, ki prihajajo - skoraj vsak dan, uživam. Sem pa, priznam, iz minute v minuto lezla bolj na levo stran postelje (ki v štartu ni moja).
Prima je, da občasno malo podežuje, da zalije segreto zemljo in suho travo. Prima je poslušat, kako narava srka in pije. Pravzaprav, kako žlampa. Ampak vseeno si želim, da bi prišla tudi kakšna čist nedolžna mini nevihta, ki ne bi ravno odkrivala streh, ruvala kandelabrov in povzročala škode. Ki bi prišla samo zato, da bi lepo zadišalo.
Ja.
por favor.
Včeri smo se spet dobile z babami, ene so že z dopustov, druge še gremo. Zvečer je prima viset zunaj, ko se shladi. In spit neomejene količine vsega mrzlega. B. ni šla nazaj in je še vedno trdno odločena, da tudi ne bo šla. In Z. je prikolesarila v zlatih štiklih. In J. odhaja v Mehiko. In smo se imele lepo, spet vse skupaj na našem vrtu na obrobju mesta. Zeleno, ki te ljubim zeleno. Vendar so s temo prišli tudi komarji in nas pregnali.
Ko sem prišla domov, sva šla še na en sprehod, v bistvu malo posedet pred Križanke. Massive Attacke sva poslušala, ti, z roko na mojem trebuhu, in jst v ciganskem krilu do tal. Bi si želela, da bi še kar trajalo. Ampak na najini strani. Čez ograjo me v resnici ni vleklo. Jezi me, ker v Križankah ne pustijo, da notr s sabo neseš plastenko vode. Pri tridesetih stopnjah je to nečloveško. Ok, lahko, da se je od nazadnje že kaj spremenilo. In placi, nabasani z ljudmi, me plašijo. Izven ograje pa zaživim in diham in migam. In mi dovolijo piti. In s tem biti.
Ko sva prišla domov, sem planila na poln hladilnik in se nabasala z vsem, kar mi je prišlo pod roko. Res sem jedla. Danes sem imela namreč preventivni pregled za sladkorno in sem morala it na tešče od doma. Brez zajtrka nisem bila na cesti že leta dolgo in fobija pred strašno jutranjo lakoto me je včeraj gnala, da sem jedla kot kamela. 
Potem so mi dali piti osladkano vodo - v pollitrski kozarec je sestra zamešala ene tri solidne vrečke glukoze (al karkoli je že bil tisti sladkor v prahu). Na bruhat mi je šlo, ampak sem spila. Kot v srednji šoli tekilo, požirek za požirkom. Dos dedos, Two fingers. Potem sem morala počakat eno uro, da je švignila sladkobna pena po mojih žilah do konic vsega, kar sem, istočasno pa še do vrha mojega grla. Takrat je bil čas, da mi vzamejo kri. Zame pa, da že kar tam, na stopnicah, pozajtrkujem. Jebela, ne razumem ljudi, ki ne jejo zajtrka. Meni bi se zmešalo. Zbudim se lačna za umret. Vedno.
Vikend čaka. Čakata petkovo popoldansko vandranje po mestu in kosilo nekje ob Ljubljanici. Čaka še zadnji predpočitniški šoping. Jutri pa tržnica, breskve, škampi, borovnice, lubenica in tamlad krompirček. Par obiskov. Same luštne stvari. Čutim. Na vodi. Navadni, iz pipe.
Jebeš cuker in vse ostalo. Jebeš tekilo. Jst hočem jest.
Uživam v barvah.
Pogrešam te, pogrešam te, pogrešam te - je odmevalo v moji glavi, ko sem stala sama na balkonu in je nebo postalo črno. Enodelno črno kot najbolj mamaste kopalke, le občasno ga je pretrgala strela, ki je usekala s tako ihto kot bi usekala sama, če bi bil kdo blizu. Bambus je strgal štrik in se upognil do tal.
In sem sanjala, da kolesarim brez belance, tam zadaj za Litostrojem nekje sem šla. In zavijala sem z lahkoto in tud v klanec mi je šlo prov fajn. In potem se spomnim širnih koruznih polj svojega otroštva in zajcev. Tistih, ta mehkih zajcev, ki so bili včeraj na Discoveryju. Enega od njih je požrla kača. Včeraj, ne takrat.
Vikend je bil lep in najedla sem se kalamarov in rib in se naplavala. Đezi je odlična gostiteljica in še bomo prišli. Ti in jst in moj trebuh. Samo da naslednjič že v drugem vrstnem redu: ti, moj trebuh in jst. Vikend, ki prihaja, bo ležeren. Zadnji vikend, preden končno spet izgineva. Cela večnost je že, odkar sva nazadnje. Izginila. Štiri mesece.
Ker se je lepo ohladilo, sva jo zvečer mahnila na sprehod čez Trnovo in Prule, matr, to je zame najlepši konec Ljubljane in res mam privilegij, da živim tam nekje vmes. Vsakič, ko se vračam domov pod kostanji, vsakič, ko se skrivam pred soncem po mini uličicah mimo Škofa, vsakič si rečem, kakšna sreča. Predvidevam, da me bo življenje odneslo še marsikam. Na različne konce, veliko je še za videt, kljub temu da sva veliko že, srečneža. In tud kakšna selitev naju še čaka. Ampak vedno se bom vračala. Želim si, in my wildest dreams, enkrat, ko bom stara, vrnit se nazaj sem. Sej vem, da bom vsa nostalgična, ko se bom spominjala, kako sva se držeč za roke mlada in nemirna stiskala na stopnicah. Upam, da bova tudi takrat, pri devetdesetih, še vedno zadost iskriva, da si bova na štengah ob Ljubljanici odprla flašo rdečega. Čeprav bova po njej verjetno precej težje vstala. In upam, da si bova brez obžalovanj lahko rekla: matr, kako rada sva se imela in kako lepo sva živela.
Najbolj bedno je, če ostane neizgovorjeno. Zato se bom vedno trudila povedat.
Pa saj se mi zdi, da sem budna že dve, tri noči zaporedoma. Moje noči so dolge vsega skupaj dobre tri ure, jutra pa vseeno polna energije in dobre volje in pričakovanja. Današnjega dne. Vsak dan znova. Kratka noč nujno pomeni dolg dan. Zato naj kar traja.
Uživam. Vem, da bo tale čas sumljivo dobrega počutja in vsega še prehitro minil, ker vedno mine, zato se ne pustim (z)motit. Se pa rada pustim zapeljat. Dokler bo trajalo, hočem vsakič zaplesat v novo jutro na musko, ki špila samo v moji glavi, in se naspana zbujat, kljub očitnemu manjku.
Poletje dela svoje. Počitnice so splanirane, ena skrb manj, en nasmeh več. In tanovi srebrni sandalci ne žulijo. In sveže opran lan diši na balkonu. In uhane si zamenjam večkrat na dan. Vsak del dneva se lomi drugače. Vsak del dneva diši drugače. Trikrat izpod tuša, vsakič z drugim vonjem. In kadar nosim (z)večerni vonj, uspavam še tebe.
Travca neslišno, ampak vidno raste, pa gobice tud. Kot zobotrebci tanki peclji in za frnikolo veliki klobučki. Sosedje že postrani gledajo. Ja, pri nas imamo gliv(ic)e. Vsako jutro deset novih. Belih. Ki so po moji teoriji prišle z ameriško travo. Z najdražjo travo. Kupiš travo, dobiš gobice zastonj.
Pa sej to vendar ni fucken Amsterdam, no.
Ogledalca so se lesketala na senčniku in risala zelene in zlate krogce, špricalo je na šipo in ko sem se znebila še zadnjega komarja, me ni nič več skrbelo.
