Arhiv za ‘ Moje mini eskapade’ Kategorija

Izrael, oktober 2007, ali Kako je šla Sadie v puščavo na pivo

Petek, November 2nd, 2007

Torej, kot obljubljeno, nekaj malega o mini izletu.

Štartala sva v četrtek zvečer in najprej letela v Budimpešto. Tam sva imela tri ure lufta do leta naprej v Tel Aviv, kamor sva prišla ob treh zjutraj. V črno noč. Ampak toplo noč. Ko nama je uspelo najdt najinega rent a puntota, sva jo počasi mahnila proti hotelu. Močno upajoč, da nama bodo dali toplo posteljico že ob petih zjutraj, namesto ob dveh popoldne kot je pisalo na internetu. Pa sva se zmotila. Ker sobice – kot boste ugotovili ob nadaljnjem branju – ni bilo pred poldnevom.

Ko sva prispela do hotela, sva se v recepciji trudila izgledati še bolj izčrpano od najbolj izčrpanega. Na vso moč sva delala zaspane učke in mežikala v receptorja, g. Sharona. Pa nič. Je rekel – lejta, tamle sedi pet Kitajcev in čakajo že od dveh zjutraj.

Zato sva se usedla v avto in se zapeljala do najbližjega parkirišča, dala zice v legen in pogled iz avta na morje in noč in luno je bil (v resnici je bila okrogla), milorečeno, božanski.

Potem naju je zmanjkalo za par urc. In zbudili so naji prvi sončni žarki, ki so nežno obsijali zaspani Tel Aviv (a sem poet, al kaj, ha!).

Potem sva šla v enega prvih kafičev, ki je bil že odprt (ker je bil itak odprt 24/7). Sva jedla mal đanka in spila pivo (prisežem, da zato, ker kavomat ni delal). Nato pa sva se s poslednjimi močmi privlekla do hotela, kjer so se naju usmilili in nama dali sobo. Ob dvanajstih. Sobo z RAZGLEDOM za vikat. V 15. štuku.

Sobo z razgledom na telavivsko plažo, sobo z nočnim razgledom. Sobo s hladilnikom. O ja, je bila po mojem okusu, moja mala fetiš sobica. Ki je imela vsak dan štiri sveže brisače.

 

Drugi dan sva jo mahnila do Bat Yama, se čekirat v kajt center. To je ena taka lepa in neskončna plaža na koncu Tel Aviva, kjer se zbirajo športniki, kjer je ena tak luštkan čilaut kafič z blazinami, mehkejšimi od perja, kjer majo svetovno kurico na žaru in jabolčno pito z vanilijevim sladoledom. In pivo, ki ga, kako pregrešno najboljše, postrežejo z olivami.

 

Tu sva kasneje, da se ne bom ponavljala, preživela večino najinega časa, medtem ko so nas cel dan preletavali najbolj seksi helikopterji, apačiji.

En dan sva skočila še do Jeruzalema, tja je nujno it, seveda, pa do Mrtvega morja lebdet in se namazat z zdravilnim blatom.

 

Raziskovala sva bazarje v Jeruzalemu in v Tel Avivu, se režala ob Maccabbe (ok, sem narobe napisala, ane) boksarcah, jedla hecne sadne solate z enim sadežem, ki je bil kot neka rdeča (al pa roza) koruza, hodila na happy-hours po vseh bližnjih barčkih, poslušala lokalen radio, dokler nisva obupala in kupila edinega tujega (in zamorjenega) CD-ja na pumpi (dvojnega!!), The very best of Doors. 

Teden je bil hitro naokrog, prehitro in zdej sem nazaj tukaj. Nazaj grede sva se morala ene štirkrat čekirat, bila sva osemkrat pregledana, dali so naju na drug let – čez Zurich in še kaj, ampak meni nič ne more do živega. Jst bom še prišla.

Če naredim še en tak moder zaključek: Za kakšen mesec je dovolj poletja. Za kakšen mesec je dovolj mivke, praha, puščave, vojakov in piva.

Ker tud jst rabim vsake tolk mal zadihat.

  • Share/Bookmark

Kalifornija, april-maj 2007 ali Kako so šefe Billy, Brian, Thelma in Sadie odkrivali Ameriko

Petek, Maj 4th, 2007

Guess, who’s back, back again? Sadie’s back … Precej me še časovna razlika daje, ampak se kr ok držim. Tule je pa moj obljubljen potopis, ki ga bom še malo sfrizirala tekom vikenda. 

Torej … Moje sanje o postavnih kalifornijskih fantih s surfi pod roko so se razblinile v bistvu takoj po večernem pristanku v Los Angelesu. Lilo je kot iz škafa in kamor sem pogledala, je bilo en kup debelih ameriških riti in ogromnih trebuhov. In ta isti hip smo štirje suhci začeli s potovanjem.

Na letališču nas je pobral eden izmed shuttlov, ki vozijo do rent-a-cara, kjer smo prek neta rezervirali avto. Tam so nas (sicer šele pod kodo YU) našli tudi na Dollar.com rent a car in napokali smo se v belega dodga chargerja. Potem pa čimprej spat.

Prvi motel je bil res ta prav, tak, kakršne sem si zamišljala celo pot.

In drugo jutro je bilo sončno in po kavi in mafnih smo se podali proti Las Vegasu. Vmes smo se ustavili še v mestu duhov Calico, ki pa me ni preveč navdušil, ampak ok. Jst sem pač ful čakala Sin City.

Ljubezen na prvi pogled:

V Vegas te pripelje široka cesta in na obeh straneh so ogromni hoteli in vse se sveti, utripa in blešči. Kič. Še zame precej hud.

 

V Vegasu smo spali v nobel hotelu, ker so tam hoteli med tednom dokaj poceni. Sploh pa itak pričakujejo, da boš kaj zagemblal in tako nekaj dodal cenejši sobi. Mustanga mi žal ni uspelo dobit. Vsi smo bili precej utrujeni, ker je bilo precej vroče, klime po hotelih na ful, razdalje pa ogromne – že samo čez eno hotelsko igralnico smo hodili vsaj pol ure. Tole je kazino (recimo ena desetina) v našem hotelu Sahara, kjer sem prebila prenekatero minuto, ko nisem mogla več hodit.

Dve ameriški ‘mački’ v minikah (mal za okus):

Pa znameniti kavboj – stari del Vegasa, ki je sedaj pokrit kot tržnica in le še turistična atrakcija in nostalgija:

V Vegasu smo bili tri noči. Tu smo se že tudi prav lepo aklimatizirali na njihov čas, na 9 ur nazaj. Šli smo tudi do Hoover Dama, jeza, ki z elektriko napaja celo Kalifornijo.

Šefe Billy zapušča Crime scene: 

 

Po Vegasu smo krenili proti San Franciscu. Velik zalogaj za en dan – 11 ur vožnje – precej tudi čez Dead Valley. To je živa pustinja, prah, 35 stopinj. Žejen si že samo, če gledaš skozi okno.

V San Francisco smo prispeli zvečer in poiskali en luštkan motel – Capri.

Šli smo na đank food in pivo in viseli v enem zanikrnem bifejčku in prihajali k sebi. San Francisco je eno zelo romantično mesto, kjer se najdejo ostanki flower-power poletja, kjer imajo fancy Dior štacune in China town.

Hipi Jack Kerouac was here:

 

Vse imajo. V San Franciscu smo se dobili še z eno Billyjevo sošolko in ga pošteno zažurali. Od daleč smo videli tudi Alcatraz, tja pa nismo šli, ker je to skoraj celodnevni izlet, pa je bilo preveč drugega za videt. Med drugim tudi Pier 39 in znamenite tjulne.

Make love not war San Francisco:
 

The Streets of San Francisco. Tole je pa najbolj strma ulica na svetu:

Po dveh dneh v San Franciscu smo šli nazaj v LA. Ob obali. Mimo Santa Cruza, surfarskega paradiža in naprej po obalni cesti. O, šit, kva smo se nategnili. Še enkrat daljša pot, megla, ovinki, nikjer žive duše – do Pismo beacha. V edino oštarijo na poti smo šli jest – na surov hamburger. Od Pismo beacha sta bili do LA še dobri dve uri vožnje in smo potegnili kar tja.

Venice beach. V resnici pravi podn, polno raznih čudnih tipov. Višje, ko greš proti Santa Monici, lepše in bolj kalifornijsko postaja.

V hotelu na Beverly Hillsu (ki, mimogrede, niti ni tako drag), smo ostali še naslednje 4 dni. Ogledali smo si Universal studios, nobel sosesko Bel Air, Beverly Hills, Hollywood, miljonkrat precenjeno Walk of fame in Mulholland (filma pa nisem razumela, ja).

Eden izmed mnogih ne najlepših avtov … Kič.

Pa tudi slavno osebo mi je uspelo srečat, in sicer sem v Starbucksu plačevala kofe skupaj z Josephom Finnesom, ki je, mimogrede, v živo še bolj seksi kot na fotkah.

Zdaj sem doma in prihajam k sebi. Veliko vtisov je še, vse bom še dopolnila, ampak zaenkrat samo toliko. Zdaj pa najbolj čakamo na kufre, ki so se izgubili nekje med LA-Londonom in Munchnom. Vse je notri. Kocke z Vegasa, uhančki s Hollywooda, moja Pussy wagon majca. In ne nazadnje, moje Victoria’s secret hlačke, pet parov. Držite pesti, da se vrnejo. Bom dala kakšno slikco, če se :) .

  • Share/Bookmark

Vikend v Angliji ali Najboljši fantje so že poročeni (ok, razen dveh)

Ponedeljek, April 16th, 2007

Ta vikend sva preživela v Angliji na poroki najinega dobrega prijatelja bajkerja Roba. Poroka je bila 15 km iz mesteca Milton Keynes in ker je Rob že kakšno leto hudo bolan, je bilo vse skupaj z obredom, večerjo, žurom in prenočevanjem na enem mestu – v telem srčkanem podeželskem hotelčku: http://www.cockhotel-stonystratford.com/ Sobe so ble mini in kjut, s težkim hrastovim pohištvom, v vogalu pa kofi mašina in na steni lcd tv. Razgled na ‘glavno’ cesto je bil … ammmm … podeželski. Pomirjujoč.

Torej … Ko sva v petek pozno popoldne pristala, sva prevzela rentacar in jo s pomočjo gps-a mahnila v neznano. Šefe se je odlično držal z vožnjo po napačni strani (saj res, katera stran je že napačna?). Najin garmin naju je do cilja vodil po najmanjših podeželskih cestah, kar jih obstaja, čez številne slikovite mini vasice. Čez eno uro in pol vožnje – okrog desetih zvečer sva prispela do hotela, kjer so na dvorišču že sedeli prvi žurerji. (slika je od naslednjega jutra, ko so vsi še spali, edino midva, k sva bolj nervozne sorte, sva že srebala kofe na soncu)

Družba je bila nenormalno pisana, Islandci (slednji so res hecni, zunaj je bilo zvečer 6 stopinj, oni pa vsi v šlapcah, punce pa v minikah), Južnoafričani, Nizozemci, Avstralci, Belgijci, celo nekaj Angležev in midva. :D Pivo je teklo v potokih od petka (do nedelje zjutraj), tako da sva jo v soboto dopoldne po visokokaloričnem ‘english breakfastu’ (yummy slanina) mahnila na daljši sprehod po megli. Po kakšni uri ali dveh pešačenja se je razsvetlilo in potem je bilo sonce in prov fajn toplo. Potem je bila poroka (nevesta, Islandka Anna, s potetoviranimi rokami in rdečimi lasmi, je bila prov luštna v nežni beli obleki na naramnice) z obilico odurne hrane (o torti rajši ne bom zgubljala besed, ker to zame ni torta) in zanič vina, tako da smo večinoma ostajali pri pivu. Zraven smo glodali jagode. Hecno, poroka (obred in pogostitev) je bila v prvem nadstropju tega mini hotela, kjer smo spali, po pijačo smo hodili dol (po strmih in ozkih stopnicah) v hišni pub, lulat pa kr v naše hotelske sobe :D (tako da smo si mimogrede lahko še malo odpočili).

Zabava je trajala do jutra, najbolj zabavna pa sta Robova starša (in od mame sestra). Stara sta čez osemdeset let in sta si čist podobna. Pa ful navihana. Tolk črnega humorja na kupu, kot so ga imeli na zalogi ti trije, pa že dolgo ne. Men so solze kr lile iz oči. Ta star ful spremlja South park in je skos skakal izza vogalov in s kriki ‘Timmay’ strašil enga otročka. Ne moreš verjet. Da ne izgubljam besed o tem, kako (sicer hodi s palico) nese cel pladenj pirov (pint). Berglo kar odloži v kot in jo mahne za šank. :D  

Še nekaj utrinkov:

Tihožitje: Njegova noga, moja noga in ptičji drek 

Timmaaaay garaža

Kavica v postelji (/me blushes)

Najin rentacar

Wicked!

Jutri pa novim dogodivščinam naproti. Za en teden na sejem. V nedeljo pa via LA-Vegas-San Francisco in ko se vrnem, se bom, sem si obljubila, malo umirila in se zresnila in postala resna gospa in vse, kar paše zraven.

  • Share/Bookmark

Maldivi (oktober 2006)

Sreda, Februar 28th, 2007

Raj.

  • Share/Bookmark

Korzika (avgust 2006)

Sreda, Februar 28th, 2007

Korzika. Prvič me je ožgala meduza.

  • Share/Bookmark

Barcelona (julij 2006)

Sreda, Februar 28th, 2007

Tržnica najlepših barv.

  • Share/Bookmark

Palma (maj 2006)

Sreda, Februar 28th, 2007

Par dni na skomercializirani španski obali.

  • Share/Bookmark

Amsterdam (marec 2006)

Sreda, Februar 28th, 2007

Skoraj vsako leto greva. In vedno je kot prvič. Lani sva bila, se mi zdi, da šestič.

  • Share/Bookmark