(Z)lepa in (z)grda

September 4th, 2013 by sadie007

Ne morem rečt, da se poletje končuje, ker je vreme lepo in nas čaka še nekaj morja. Je pa res, da so dnevi že krajši, se kar pozna. Letošnje poletje si bom seveda najbolj zapomnila po prvem poletju v tem stanovanju. Zadihali smo, kaj naj druzga rečem. Noči so postale konkretno prespane in še rajši smo doma. Zadnjič smo šli na Emonsko promenado, tradicionalen dogodek v sklopu Trnfesta, kamor gremo vsako leto + parkrat na lutke. Trnfest imamo radi, ker je na prostem in ker gre za relativno intimno prizorišče, ker imajo in pivo in koruzo in prav luštno jo je tja mahnit z bicikli in skiroji, spotoma zdrsnit skoz kostanjev drevored in nabavit še par slanikov, potem pa uživat in gledat navdušene otroške obraze, ki ploskajo vragolijam ježka gasilca. Upam, da ni bil letos zadnjič, ker ga bom pogrešala.

Torej … Smo šli. Med drugim so imeli tamali možnost slikanja s čopiči na kartone, ki so viseli na stojalih. Moja punca je šla seveda takoj tja, ker zelo rada riše. Piše ne, riše pa rada. Za razliko od mame, a ne. In je narisala tistga svojga veselega glavonožca – sebe in nasmejano sonce in pink rožo in neon zeleno drevo in črn balon. Zraven sta prišli dve malo starejši punci in se nekaj hihitali in vidla sem, da je blo tamali nekoliko zoprno, se pa ni pustila kaj dosti motit. Jst sem sedela malo stran na klopci in jo/jih pustila pri miru.
Zvečer mi je v postelji zašepetala – mami, a sem lepo narisala. Sem ji rekla – si, zelo lepo. Potem je pa rekla – veš, tisti dve punci sta se pa smejali in sta rekli, da je smešno. Čutila sem v njenem glasu, da jo je prizadelo. Sem ji skušala razložit: punci sta bili starejši od tebe in mogoče znata že boljše risat. Mogoče sploh ne znata risat, pa sta bili samo zavistni. Mogoče sta bili pa samo hihitajoče se razpoloženi, kaj veš, sem modrovala. In sem ji rekla še, da ji bodo še velikokrat rekli, da je kaj grdo narisala, četudi bo mogoče lepo, da bo še velikokrat slišala, da je kaj slabo napisala, čeprav bo mogoče dobro, da pač ljudje govorijo take stvari, kadar sami ne znajo boljše. Včasih bo kaj tud zares bolj švoh, ampak ne se sekirat, punca moja, učiš se, tud jst se še, celo življenje se učimo in življenje uči nas. Sem jo božala po laseh in nabijala … O vsem mogočem. Tud o tem, da bo v šoli trideset otrok, pa mogoče samo en ta prav prijatelj. Tud o tem, da naj se zaveda, da bo velik srečnež tisti, ki bo lahko njen prijatelj. Ker je super fejst punca. Pa da se je treba imet rad, sebe najbolj. In pustit času čas, bit radoveden in verjet vase. Tako sem bluzila ono soboto ob devetih zvečer. Kar vrelo je iz mene, vse sem hotela naenkrat povedat, hotla sem potolažit in opogumit. Trdno namreč verjamem, da se je z otroki treba veliko pogovarjat, ker v resnici razumejo neizmerno več, kot bi jim pripisali – samo zato, ker so pač majhni.

Zadovoljen bit s svojim lajfom je umetnost. Projekt. Se je pa treba potrudit. Ljudje, ki imajo največ cajta, se ponavadi najbolj pritožujejo nad pomanjkanjem časa. In tisti, ki so dva meseca na morju, vedno tarnajo, da niso bili nič na dopustu. In debeluhi so tisti, ki nikoli nič ne jejo. Zrcalce, zrcalce na steni povej … Če se že sami ne vidimo realno.

Potem sem se sesula v dnevni na kavč v tisti zeleni majci z roza flamingom. Tolk enih izzivov še prihaja. Ljudje se zidamo neprestano. Vsaj morali bi se. Nadgrajevati. In nikoli nehati rasti.

In bo naenkrat zašlo to prvo poletje brez dud, flašk in plenic, iz katerih se je spomladi izvil še sine. Zašlo, pa nikoli odšlo v pozabo. Kot ostajajo roknrol, mrzel pirček in midva. Pa tolk enih načrtov je še. Samo en korak mi še manjka.

Yes, I did it my way.

  • Share/Bookmark

ah, naslov, kr neki

Avgust 23rd, 2013 by sadie007

jst bi te polubu rad

ne grem nikol s hefetom ven sploh nikol vec

pa zakaj ta muska svira v glavi sto na uro, ce sploh ni blo muske nikjer???

nehi nehi nehi

hvala, mama

SPAT

  • Share/Bookmark

38

Avgust 21st, 2013 by sadie007

Avgust je moj mesec.

Vsako leto.

In hvaležna sem življenju za vse, kar mi je prineslo do sedaj in z radovednostjo v očeh se trudim za še.

Vsak dan.

  • Share/Bookmark

Polnoletnost

Avgust 13th, 2013 by sadie007

18 let ljubezni.

Pol(nol)etna ljubezen.

You complete me.

  • Share/Bookmark

Mali lepi spomini ali Magdalenice za vsakim vogalom

Julij 26th, 2013 by sadie007

Poletje je na sredini. Prepolovil ga je kratek, štiridnevni skok na morje. Zadnji dve leti hodimo na dopuste po kratkih delih, ker smo ugotovili, da nam tako najbolj odgovarja. Tedni so krajši, vikendi daljši, izognemo se vsej gužvi na cesti, pa še, ko pridemo domov in tamala vprašata, kdaj gremo spet na morje, lohk zmeri rečeva – kmalu. Tokrat sta šla z nami tud moja mami in fotr, ki se nam vsako leto za tri dni pridružita. Vnučka sta ju neizmerno vesela, sploh, ker ju dedi neutrudno preganja po bazenu. Z mami pa sva ob srebanju perfektnega italijanskega kapučina obujali spomine na cajte, ko smo tudi mi hodili v Lignano, v Poreč, Savudrijo. Pariz, London, Amsterdam. Povsod, je rekla, kamor greva s fotrom, povsod so z mano lepi spomini na cajte, ko ste bili majhni in smo skupaj hodili naokrog in to je krasne občutek. Je srebnila požirek in dodala – vesela sem, da smo šli povsod skupaj.

Te dni se podajamo še malo v Bohinj, ki nam je zelo pri srcu. Sploh, odkar ima namestitev, kamor hodimo, tudi zunanji bazen. To je poleti seveda nujno, voda, velik vode. Pa mogoče par stopinj manj kot tu. Nikol ne bom pozabila idilične vikend hiške tik ob Bohinjskem jezeru, ki jo je imel dedek moje najboljše prijateljice iz otroštva. Moje prve samostojne počitnice, ki smo jih preživljale skupaj triperesna deteljica in sedem hokejistov. Res, ogromno se nas je dalo zložit v tisto brunarico. Dedek je potem umrl in hiško so prodali. Iz nje je menda nastala luksuzna rezidenca enega izmed znanih pomembnežev. Tega nočem nikol videt. V mojem spominu bo to zmeri mini brlog s kaminom, kozolcem in jogiji na podstrešju.

In včerajšnji večer sva z Bello preživeli v razbeljenem centru. Nisem si mogla kaj, zavihala sem do tal dolgo črno kiklo nad kolena in mednje stisnila ledenega heineta. Obujali sva spomine na najine prve počitnice v Piranu, na gospoda Brankota, ki nam je, trem gimnazijkam, oddal tisto usodno hiško z vrtom sredi piranskih ulic.

Zaradi tistega nekoč sem odrasla v to danes.

Lepi spomini in srečno otroštvo – pa ne govorim o materialnih stvareh, da ne bo pomote. Govorim o stvareh, ki jih denar ne more kupit. O skupaj preživetem času in ljubezni. Edina stvar, ki jo bom položila na srce svojima otrokoma, je, da naj si nikar nikdar ne izbereta partnerja z nesrečnim otroštvom. Ne mislim na nesoglasja in prepirčke povprečne familije – tudi naše. Ampak težka čustvena prtljaga je sranje. In človeka, ki ga – jst temu rečem zelo grdo, se oproščam, damaged goods - v ranem otroštvu (doživljenjsko) zaznamujejo starši s kakršno koli zlorabo (o fizični ne bi, čeprav je enako huda, danes tukaj mislim predvsem na psihično), da se jih recimo otroci na smrt bojijo, pa razne kazni, zapuščanje, tihi tedni staršev, grožnje, premalo ljubezni itd., take ranjene duše ne moreš nikoli več pokrpat. Predvidevam tudi, da tisti, ki imajo hud manjko ljubezni iz otroštva, potem od svojih partnerjev bolno zahtevajo nenehno izkazovanje pozornosti in dokazovanje ljubezni, četudi na škodo otrok. Ampak kar je bilo, je bilo in zaflikat se ne da. Tud s tono pisanih čokoladnih bombonierc ne. Ker se najbrž prej ko slej izkaže, da je tud tona pisanega cukra premalo za konkreten obliž na zjebano dušo.

Nobena ljubezen kasneje ne more nadoknaditi zamujene ljubezni, ki smo jo starši dolžni dati otrokom zato, da lahko slednji kasneje normalno živijo svoje družinsko življenje in znajo vse to dajat naprej. Ne da bi vedno zahtevali nekaj nazaj. In ne da bi jih dan za dnem tiščalo v prsih, ker nimajo nobenih lepih spominov.

  • Share/Bookmark

Nekaj malega o šoli, športu in trezni glavi

Julij 17th, 2013 by sadie007

Prihajajo časi, ko bo aktualna šola. Drugo leto bomo mogoče imeli že prvošolko. Čeprav se bolj nagibam k temu, da bi jo vpisali eno leto kasneje. Kolikor berem, se je prvi razred te famozne devetletke razvil v že kar resno zadevšno in osebno mislim, da je potem za otročka bolje, če je dlje v vrtcu. Naj v miru dozori, časa za šolanje bo itak še na pretek. Brezskrbnih let pa, roko na srce, čedalje manj.

Nisem ena izmed tistih mam, ki so zelo ambiciozne. Ki se jim njihovi otroci zdijo najpametnejši, najspretnejši, najbolj napredni. Stil – a vaš sin pa že govori francosko?? Kaaaaj, pa šele dve leti je star??? – ni mykinda. Moja otroka sta sicer nadpovprečno umirjena in nežna, si pa ne delam nobenih utvar, da bosta zaradi kakršnih koli razlogov brilijirala v šoli. Želim si samo, da bi rada hodila v šolo. Kot sem nekoč jst. Šola zame nikol ni bila muka in vedno sem komaj čakala ponedeljek. Ne vem, mogoče sem imela srečo z razredi, učitelji, izbiro šol. Kaj pa vem. Enostavno sem uživala. Saj smo tud mi imeli zajebano prfokso za latinščino in te zadeve, ampak s tem se nisem pretirano obremenjevala. Je pa res, da sem celotno šolanje izdelala po linji najmanjšega odpora, nikol se nisem grebla za ocene, nikol se mi ni blo treba prav veliko učit, kar nekako mi je uspevalo, da sem bila z ocenami brez ”večjega napora” :oops: med 3-4.

Rada bi ju počasi vpeljala tud v različne športe. Da si privzgojita veselje do gibanja. Eni, vem, začnejo že zelo zgodaj. Midva sva tem malo odlašala, da bi tudi sine toliko zrasel, da bomo lahko počasi vse skupaj. Ker pri nas žal ne gre tako, da bi en šel na dilce, drugi pa ne, pa da bi en šel v tečaj plavanja, drugi pa ne. Zdaj prihajajo zime, ko se bomo učili smučat. Komaj čakam, ker sva oba navdušena smučarja. Pa poletja, ko se bomo učili plavat. In tenis. Ha! Po dolgem času sva s šefetom letos spet začela špilat in zdej tedensko spokamo loparje in gremo na leš. To je dogodek!
Fino se mi zdi obvladat dobro več različnih športov in želim si, da noben od njiju nikol ne bi zajadral v vode enega samega a profesionalnega športa. To se mi zdi čist preveč odpovedovanja na račun ostalih stvari. Želim si, vem pa ne, kaj bo. Bomo pa pogumno pluli z vetrom. :D

In za vsakega od športov, ki ju bo veselil, bi ju rada tud dala v kakšen kratek tečaj, da se otrok nauči pravilne izvedbe in se s tem, konec koncev, tudi izogne poškodbam. Kako prav karvat, kako pravilno držat lopar. Kako plavat žabco. Ni ga lepšega, kot gledat človeka, ki res lepo plava. Včasih sem tako rada gledala svoja brata, zdaj pa šefeta. Vsi so trenirali plavanje in ko dec zareže v mirno gladino en konkreten kravl, morje pa se še premakne ne, men srce začne razbijat. Neki najlepšga.

Bomo videli, kaj vse bodo prinesla naslednja leta. Čas hitro beži in ravno te dni sem en večer stala ob postelji svoje hčerke in jo gledala, ko je spala. Kakšne dolge noge ima. In prelepe ustnice. Lepotica velikega formata. Zelo ponosna mama sem. Mičken pa tud premaknjena ženka. Ki se ga rada – kot prejšnjo soboto, recimo – s šefetom občasno prav nespodobno odklopi. Sem se prijetno trhlih nog primajala v dnevno, v bistvu sem padla vanjo, kjer je mami gledala tv in bila varuška, in dahnila – mama, tako sem se ga nalezla. Mami pa – no no no, saj si v redu, malo pa moraš, ane. Zlata mama. Moj velik vzor.

Potem sem se zgrudila v posteljo (ne obuta!), jasno, standard – na hrbet in eno stopalo na tla, da se prizemljim in se mi neha vrtet (preizkušen recept še iz gimnazijskih let). In moja nadelana navihanost mi ni dala miru, sem zbrala še tolk treznih moči, da sem poslala sms šefetu, ki je šel še na čikec – dej prid se no stisnit, brez tebe ne morem zaspat. In čikec je ugasnil, luč tudi, zacingljala je zaponka na pasu zjebanih kavbojk, ki so padle na skoraj črn panga panga, in najbolj varen in najbolj pisan objem na svetu me je stisnil k sebi in men je bilo za umret lepo.

  • Share/Bookmark

Perfekten štart

Julij 11th, 2013 by sadie007

Sanjala sem, da sem imela rojstni dan in za presenečenje mi je šefe na praznovanje pripeljal enega izmed mojih najljubših fuzbalerjev, Puyola.

Skupaj sva zarezala v sočno borovničevo torto in srce mi je nabijalo kot noro.

Danes bo še en prima dan.

Dejmo!

  • Share/Bookmark

Zaprte oči

Julij 5th, 2013 by sadie007

Like the beat, beat of the tom-tom
When the jungle shadows fall
Like the tick tick tock of the stately clock
As it stands against the wall
Like the drip drip drip of the rain drops
When the summer shower’s through
So a voice within me
Keeps repeating you … you

O, šit nocoj se pa tako zmahano počutim. Eden tistih petkov je, ko gre šefe ven, jst pa ponavad uživam v ostanku svoje grenke črne kave. Moji najljubši petki so, ko sta po celem tednu tišina in tema. Pa kot zanalašč tamala do devetih nista zaspala, pa lulat, pa pit, pa še eno knjigco bi. Ahhhh, zdej je končno mir. Jst pa sesuta kot ena grupi po enomesečni turneji, samo da brez aftertejsta po pirčku. Nocoj še.

Sej res, kako dišijo danes rokerji? A so zdej vsi eni Thickeji, naželirani in nasončeni, a je kje še kakšen Tyler? A diši kje kakšen dec še zmeri samo po čist navadni trdi žajfi? Ima Jagger vonj po kolonjski? Kako dišijo recimo zajebanci Sean Bean, Sean Penn, Joaquin Phoenix?

Jst mam rada vonj po milu, pa po bencinu, po ledru, svežih rjuhah in novem avtu.

Škoda, da je navadna žajfa že soooo last year, škoda, da ne rabim it večkrat tankat, in škoda, da rjuhe že naslednji dan dišijo po meni.

  • Share/Bookmark

En prst za luno

Junij 21st, 2013 by sadie007

Ne vem, kaj mi daje ta konstantni občutek sreče zadnje čase, kar neki trapasto nad zemljo lebdim. In jezi me, da je človek očitno tako narejen, da vedno, ko se ima dobro, ali začne čakat, kdaj se bo nehalo, ker – jasno, saj ne more trajat, ali pa se začne spraševat, s čim sploh si je vse to prislužil. Ma, jebat ga, jst se ne bom nič medla s filozofijo. Se je pač sprostil hormon sreče. Galore.

Malo je najbrž krivo tudi morje prejšnji teden, mogoče morje, ki prihaja. Mogoče to, da je Irenca nazaj s poti okol sveta in dejstvo, da je Miha na poti k nama. Malo tudi večeri kot je bil včerajšnji – v razgreti Ljubljani v dvoje in v dobri družbi. Mičkeno tudi nov avto. Pa kakšen hud komad. Pa dva srečna zdrava otroka z rokavčki. Jutra, večeri in vse tisto vmes. Mirne noči. Zvezde in pivo, paradižniki, kapre in črna čokolada. Malenkosti, ki naredijo svet.

Kriva je tud draga Bella, ki se je brez velikih besed potrudila narest zame nekaj, česar se sama absolutno nisem zmogla lotit, in občutek, da te nekdo pri tvojih visokoletečih podvigih tako iskreno podpira, je svetoven. Vsakomur privoščim kakšnega takega prjatla, ki je za zmeri. Tam nekje. Faraway, so close. Kakšnega človeka enostavno moraš spustit tudi v svoje najbolj temne globine in naj ve vse. Ona je ena izmed redkih, na katerih mnenje nekaj dam. Ker zna bit tko fucken objektivna, da včasih kar obnemim. Nikol ne kvasi poceni pohval, da bi se sogovornik bolje počutil. Ampak če za kakšno stvar reče, da je dobra, potem ji je enostavno treba verjet. Tko objektivni bi morali recimo bit tv novinarji.

A čemu tist ”1 finger” in te zadeve? Evo, naj bo tokrat tej strašni luni, ki prihaja. Resno, če me misli prizadet, če mi misli zjebat ta ”neznosna lahkost bivanja” filing, potem, prisežem, jo bom direkt med oči.

  • Share/Bookmark

Junij 10th, 2013 by sadie007
YouTube slika preogleda

sam da ne pozabim

  • Share/Bookmark