My name is Bond. Sadie Bond.

Ta vikend sva že težko pričakovala, pa ne da bi se ga veselila, ampak upala sva, da bo bolj slabo vreme (ki je na koncu tudi bilo), ker nisva nameravala nikamor it, ker so se ’obnovitvena’ dela v najinem mini stanovanju končno pričela. Pet let je očitno dovolj dolga doba, da bele stene osivijo.

Malar je seveda zamočil in ga v petek, kot je bilo dogovorjeno, ni bilo od nikoder. Zato sva si, da ne bi bila cel dan brez veze slabe volje, popoldne uredila tako, da bi bilo čim lepše. In je tudi bilo. Na kosilo sva šla kar ‘k sosedom’, majo sardelce in jst jih obožujem. Popoldne je šefe pripravljal še zadnje podrobnosti za malarja, ki je za sveto obljubil, da pride v soboto, snemal plakate, police, v škatle zlagal kopice mojih knjig in ostale kramarije, ki se je uspela nabrat v teh petih letih. Zvečer je šel eno odlaufat, potem pa sva jo mahnila na sprehod v mesto, na pivce, malo pršuta, oliv in sira. Večer je bil prijetno hladen, noč pa deževna.  Pred nama pa naporn dan.

V soboto zjutraj po enourni zamudi (joj, kolk sovražim ljudi, ki zamujajo) so prišli mojstri in pričeli z delom. Sranje je belit stanovanje, če v njem živiš, ker nimaš krame kam dat. Pokrila sva kavč in stole z rjuhami in vse, kar je mobilnega, znosila v spalnico. Barvanje slednje sva prestavila za nekaj časa in ga bova opravila sama, ker sva nekam pač morala preseliti vso ostalo prtljago. In naju. Na 2 m2 prazne površine na tleh v kotu ob postelji sva pojedla tudi kosilo. En tak piknik je bil, par karirastih cunj na tla in Halo Kitajc. Romantičen piknik, pravzaprav. S hrustljavo raco in sojinimi kalčki in čokoladnimi palačinkami. Potem sva kar obsedela tam nekje, prav nedamsko je izgledalo in o podrobnostih ne bi, ampak bilo je nepozabno, se stiskat objet na tleh spalnice, dokler niso bili mojstri fertik. Hecno, kaj vse se da, če je treba. Potem je sledilo čiščenje in ribanje in zvečer, ko se je vse svetilo in je bilo spet lepo kot novo, sva zadovoljno predla kot dve utrujeni mucici in izmozgana ponovno gledala Kalifornijo. Brada Pitta ne maram, ampak tega primitivnega morilca je odigral fantastično. Da ne govorim o Juliette Lewis. Takoj bi ji verjela, vse. Sploh pa se je ne morem naposlušat. Ona je moja najljubša p(ti)ička za zmeri.

Nevermind the bollocks. Zdaj imamo sončno steno za mini sončka. Majstrov v ‘hiši’ pa tudi za nekaj časa zadost. Ne vem, a grejo samo meni tako na živce - saj, konec koncev, pridejo zato, da porihtajo, ane. Pa vseeno. Težko, da je kakšen točen. In za sabo pustijo štalo. Tokrat sva jo še kar ok odnesla in ne bom nič jamrala in špilala nehvaležnice.

Mi je pa dalo mislit. Že vzdrževanje takega mini stanovanjca te stane živcev in časa (in denarja!), kaj šele take 300 m2 velike hiše s 50 m balkonov (z begonijami) kot jo ima sodelavka … Čeprav se ne bi branila kakšne sobice več, sem vsekakor bolj za majhno. Stanovanjce.

Klein, aber oho! 

Ne vem, a se men sam zdi (prav rada bi to verjela, ja), da so jutra že mal hladnejša, da so večeri že mičkeno krajši. Včeri zvečer za na pivo sem dala gor dolge hlače. Pa ne zarad komarjev. In balerinke. Poletnih šlapc (raz)vajena stopala so protestirala in domov sem prišepala do krvi ožuljena. In nocojšne pivčkanje nameravam preživet v japankah. Ker ne žulijo in ker še ni čas za superge. Ker je šele fucken 13. avgust in je še fuuuul poletja pred nami. Še pol Trnfesta. Še festival stendap komedije ta vikend. Še veliko kofetkanj in pivčkanj ob Ljubljanici. S trmasto golimi rameni do polnoči in čez. Dokler so komarji, je poletje. In včeraj so me štirje užgali v gleženj.

Malo zate, malo zame, jst še kr verjamem, da bomo imeli še kakšen vročinski val. Tak, poznopoletni. Ki bo prinesel nad 30° in opečen nos in popoln val. Saj vem, da večini pusijev paše ‘idealnih’ 22-25 stopinj in da sedaj mnogo lažje dihajo in da ne švicajo. Meni pač ne. Jst najlažje diham, ko je zunaj vročina, ko mam od švica moker flek na riti in ko asfalt valovi od vročine. Jst najlažje diham, ko noben več sploh ne more dihat. Ker takrat je ves zrak zame.

Underneath your clothes
There’s an endless story
There’s the man I chose
There’s my territory
And all the things I deserve
For being such a good girl honey

Dons si pa lohk privoščim bit uiber osladna. Eat this!

Midve sva pa komaj čakali, da sva se slekli.

Komad tega vikenda. Sicer se je dečko malo ‘popussyil’, pa vseeno:

Rojstne dneve sicer zelo redko praznujem, nekako mi ni preveč do ‘masovnega druženja’. Vesela sem, če se me kdo spomni in mi vošči, kdaj gremo na kakšen drink, to je pa nekako vse. Letošnje leto je bilo precej boljše in predvsem bolj plodno od lanskega in upam, da bo trajalo. Saj ne rečem, gotovo se bo še kdaj kaj zalomilo, ampak bomo preživeli, ni hudič. Nič več me ni strah.

Praznovanje se je v velikem slogu (in v moji glavi) začelo že v petek v službi. Sicer je praznovala ena druga sodelavka, ampak je bilo tako luštno, da sem imela v glavi, kot da je vse samo zame. Matr, kakšna nagnusna egocentričarka sem, ane. Ja. Zvečer sta prišla moja M. in njen tip in smo, prmejduš, da res, nameravali čist na izi si odvoščit svoje in it vsak svojo pot. Šefe je že popoldne obesil izpod stropa ta veliko pink praznično zvezdo in pripravil dve torti, je rekel - no, mogoče bosta pa tud onadva probala kakšen košček, pa še do jutri (do sobote), ko pride familija, bo bolj sočna. Takole je tekla priprava domačega rahlega borovničevega gozdička. Dveh. In en je bil okrašen z raco, drug pa z žabo iz marcipana. Oboje ima svoj skrit pomen, pa nima veze.

In zvečer so se odpirale flaše, zobale pistacije, načela se je torta, načele so se težke in zanimive debate. In je prišlo jutro, ko sva zaklepala za njima. Čist na izi, res. Na izi sončni vzhod.

V soboto je sledilo okrevanje (ne moje, jst sem se zelo spodobno bremzala, da se ne boste zgražali), zelo slow motion obisk tržnice in zdravilne sardelce. Lepa sobota se je prevesila v fajn ohlajen večer, prišla sta mami in oči (zdej dedi in babi - jao, na to se ne morem navadit … ne morem svojmu fotru rečt - o, dedi, no), pa brata z družinicami. In smo modrovali, kako cajt leti, kako beži. In kako lepo smo se medtem razvili. Vili Motovili.

Nedeljsko jutro je prineslo nostalgičen zajtrk. Že od malega nisem jedla pohanih šnitk in šefe se je potrudil in mi - magdalenice - pričaral mal tistega filinga iz naše stare kuhinje s karirastim prtom, kjer je ene parkrat mami spekla nekaj sladkega. O, jebela, kako je bilo dobro. 

Potem sva jo mahnila na izlet na morje. Malo se kopat in dobro jest. Dišat po buzari in svežem štrudlu iz breskev. Si malce rožnato obarvat lička.

Zdaj počasi ugašam z večerom in imam oprane lase in s ta novo kremco zmasirana stopala. Čas je, da se tridnevno praznovanje zaključi, da se da prat kozarce, da se zamenja brisače in zmeče stran ostanke hrane in usipajočih se sončnic. Da se pogumno in malo radovedno zakoraka v ponedeljek. Za nekaj časa je zadost obiskov. Jst samo upam, da bojo pohane šnitke spet kmalu. Pohane šnitke za luštne ritke. Ahhhh.

Ja.

Dober dan, danes je moj rojstni dan!

Ni mi jasno, zakaj se nekateri tako obupno želijo primerjat z ljudmi, ki so popolnoma drugačni od njih.

Do you?

Christopher Walken, itak. 

Pozornost sam zame, direkt iz Neverlanda.