Arhiv za Februar, 2009

Ljubo doma … kdor ga ima

Sreda, Februar 4th, 2009

Sam res. Še vedno mi je slabo v želodcu in mi gre na bruhat. Ok, lohk sem stokrat drama queen, ampak čista resnica je, da imam za nekatere stvari enostavno pretrhle živce. Ja.

Začelo se je sredi mirnega dopoldneva, ki na porodniški mineva, kot smo že ugotovili, ob predajanju materinskemu veselju :lol: . Že navse zgodaj sem dala prat žehto, potem pa sem se s tamalo na joški mirno predajala listanju cajtenga. Nakar zaslišim en pok in pralni stroj crkne. Me je kar stisnilo v želodcu. Grem pogledat … Iz pralnega stroja se ful kadi. O, fak. Kličem šefeta. Je na sestanku na Bledu. O jebeni šit. Po njegovih navodilih vržem ven varovalko. Ampak kadi se pa še kar. In to zelo. Mislm, zakajeno je bilo kot v najboljših časih v Palmi. Orng me je panika. Kot zakleto je v ponedeljek poteklo zavarovanje najinega stanovanja. Ki ga bova podaljšala ravno jutri. Hudič vedno serje na največji kup. Garant. Ker je pralni stroj v omari, ker drugje ni prostora, mi je skoz glavo švigalo samo to – mojbog, samo da se kaj ne vžge. Ker likalna deska, ki je bila prislonjena na stroj, je sumljivo počrnela. Tudi sprednji ekranček je počrnel. Boben stroja pa ostal poln vode.

Odpiram okna, pospravljam joško, šibam na internet in panično iščem serviserje. Kličem. Polovica se jih ne javi, polovica jih do petka ne utegne, eden reče – ok, pridem popoldne, to je najbrž šla elektronika, drago bo. Prav, pridite, obupano dahnem, mislim pa si – najbrž bi bilo bolje kupit nov stroj. Vi samo izštekajte stroj, mi daje navodila, ostalo pa pustite kot je. Mhm. Ta jebena mašina, polna vode, je težka ko hudič, ni variante, da jo premaknem, da pridem do vtikača. Ker mi domišljija – jasno, ko enkrat zalaufa, je prepozno – začne noro delat, že vidim, kako me je stresla elektrika, ki je potem po mojih stopinjah potovala direkt do Biži in stresla še njo. V glavi že razmišljam, kaj je najnujnejše, kar moram vzet s sabo v primeru takojšne evakuacije. Biži, dokumenti, Dodo, Mirko. Kaj še? Medtem je na poti domov tudi že prva pomoč, ata šefe.

Ki pride. Odmontira stroj, izprazni iz njega vodo. Gre kupit nov stroj. Ga namontira. In zdej se že pere prva nova žehta.

Potem sva modrovala. Da še dobro, da sem bila doma. Da še dobro, da se ni res kaj vnelo. In kdo da bi bil kriv, če bi se. Če bi dala zjutraj prat in šla v službo (kot je bilo že neštetokrat) in bi se recimo vžgala omara. Hipotetično. Saj verjamem, da se kaj takega ne more zgodit, verjamem, da so nekje neka varovala, ki to preprečujejo. Verjamem, ker hočem verjet. Ampak prali bomo pa od sedaj naprej preventivno samo, ko bomo doma. Za vsak slučaj. Ker dom je pa le dom in dom je samo eden.

In tako z Biži v naročju lezem šefetu v naročje, hvaležna, da imam kam it spat.

  • Share/Bookmark

Nekoč so bili albumi

Ponedeljek, Februar 2nd, 2009

 

Albumi so ena taka pozabljena, ampak obujanja vredna in romantična zadeva, ki me je okupirala zdaj, ko imam več časa. Za božič mi je enega kupila mami, drugega pa Đezi in tako je bil led večletne lenobe, ko so se fotke samo brezmejno kopičile in kopičile na računalniku, prebit. Ko mi je poleti šel trdi disk (al pa nekaj podobno strašnega), me je skoraj kap, ko so mi strokovnjaki rekli, da so fotke za zmeri izgubljene (čeprav potem niso bile). In takrat sem si v solzah prisegla, da če jim jih uspe obudit, da bom dala slike razvit in jih vestno zložila v albume. In obljuba dela dolg.

In sem tu. Registrirala sem se na spletni strani Pošte Slovenija, kamor se slikce pošlje po E-mailu, potem pa ti jih dostavijo domov. Slike so relativno poceni (ne vem, v spominu sem imela, da je bil to vedno zelo drag špas). In se je začelo. Ogromno dela in pregledovanj. Sortiranja. Obujanja spominov. Vsega. Prav lepo je bilo, res. Sicer še nisem prišla čez vse slike, ker sem v zaostanku vsaj pet let, ampak mi gre dobro. Od božiča dalje sem potem kupila še dva ogromna nova albuma, ki bosta tudi kmalu že polna.

Ne vem, mogoče sem res samo jaz tako staromodna, ampak dejstvo je, da je poseben filing v mrzlih zimskih večerih sedet na kavču in gledat stare fotke. Ali pa se poleti, ko gre večer h koncu, s prijatelji ob pirčku ali pa dveh režat slikam iz recimo kakšnega poslovilca izpred petnajstih let. Mislm, čist drugač je. Predvsem pa – večno je. Fotke, zložene po albumih, so večne, razen če ti v kakšnem strašnem požaru (bognedaj) ne zgori stanovanje.

Se sploh še spomnite, kako je bilo včasih, ko smo po cel teden čakali, da so v studiu razvili slike? In se potem zgražali, kaj vse smo poslikali in kakšni smo bili. No, kasneje so uvedli varianto ’slike v eni uri’. Je bilo bistveno manj pričakovanja. In prišli so fotoaparati, pri katerih si lahko sproti brisal slike in jih že na licu mesta prečekiral. In nekaj pričakovanja je z vsem tem izginilo. Ne rečem, da ni fino, ko lahko že na potovanju izbrišeš meglene fotke, al pa kakšne podvojene, al pa tiste, na katerih glih zamižiš (te so sploh hude), al pa kakšno kar tako. Se pa s takim popravnim izpitom izbriše tudi nekaj tistega čara, ki je bil, ko smo šli v Foto Tivoli po slike iz počitnic in je bil to cel dogodek in smo šli potem v Maxija na tortice (no, malo pretiravam, ampak mičken patetike pri tej temi ne škodi, ni res). :lol:

Prav ponosna sem nase, da sem premogla toliko zic ledra, da sem se zagrizla v to večletno kislo jabolko, ki mi je delalo slabo vest. Še malo in bomo na tekočem. In potem bom ena izmed tistih težakov, ki, kamorkoli pride na pirček, prinese s sabo album in potem do nezavesti nabija o raznih internih štosih in se reži ob dogodkih s potovanj, ki nikogar ne zanimajo. Ha, a hoče it kdo z mano enga stisnit? :cool:

  • Share/Bookmark